Seveda tovrstne vrnitve ostarelih legend vedno spremlja vsaj rahla zadržanost v pričakovanjih, toda nastop enega izmed bistvenih predstavnikov zlate dobe jamajških godb je vendarle dogodek, ki si – sploh v precejšnjem pomanjkanju sorodnih vsebin na naših tleh – zasluži primerno podprto preverjanje v živo, pa četudi z zavedanjem, da celota nemara ne bo dosegala enake ravni kot v časih, ko je ta glasbenik in aktivist na svojih energičnih špilih še otresal z več kot meter dolgimi dreadlocksi. In v tem smislu Burning Spear vsekakor ni razočaral: vokalno morebiti ni več tako močan kot nekoč, a je daleč od iztrošenosti, po odru se je gibal precej odmerjeno, pač ustrezno visoki starosti in bržkone dejstvu, da je pred prihodom v Evropo zaključil krajšo ameriško turnejo, vseeno pa je v glasbeni drži in splošni naravnanosti pokazal enako trdnost kot na najvišjih točkah svoje pestre kariere.
Že v uvodnih trenutkih je tako nakazal, da še vedno zmore – in hoče – ponuditi konkretno glasbeno izkušnjo in da dodobra napolnjene šišenske Katedrale ni obiskal samo zato, ker bi mu zmanjkovalo denarja za plačilo položnic, skozi skoraj dve uri trajajoči koncert pa je to le še potrdil; pri tem mu je bila v pomembno podporo zanesljiva, rutinirano uigrana osemčlanska zasedba, ki je poleg čvrste, težko valeče se ritem sekcije ter standardnih kitar in klaviatur obsegala tudi celovito pihalno-trobilno postavo, kakršna ob podobnih priložnostih iz praktičnih (ali finančnih) razlogov nemalokrat izostane.
Prav tako Burning Spear kompromisov ni iskal v sporedu, tako rekoč docela sestavljenem iz železnega nabora svojih klasik iz 70. in 80. let, ali v izvedbi posameznih skladb, praviloma raztegnjenih v podaljšane dub izteke, med katerimi se je od mikrofona preselil na konge; zvočna podoba sicer ni bila v vseh pogledih optimalna, tudi vokal je bil vsaj na trenutke slišati malce zamazano, navkljub temu pa je intenzivnost koncerta ves čas ostajala visoka, vse od prvega vrhunca večera z Zion Higher pa tja do Pick Up the Pieces ali ikonične Call On You, med katero se je najbrž kdo v avditoriju počutil, kot bi se spet znašel sredi devetdesetih, preden se je program z African Postman polagoma prevesil proti zadnjim komadom. Pod črto – Burning Spear je ponudil več kot korekten nastop, brez bližnjic in zasilnih rešitev, povsem dostojen statusu žive legende.