Potem ko so jeseni 1962 izšli z avtorskim prvencem Love Me Do, ki se je na britanski lestvici uvrstil med trideset najboljših, so z drugo skladbo Please, please me, ki je izšla januarja 1963, zasedli vrh. Nato je poleti istega leta izšla skladba She Loves You, v kateri je bil vzklik »yeah, yeah, yeah«, in Beatlomanija je dobila vse potrebne elemente, da se je začela širiti po Veliki Britaniji in Evropi. ZDA so ostajale zadržane. Onkraj Atlantika je dokončen preboj in širitev virusa povzročila skladba I Wanna Hold Your Hand, ki je izšla novembra 1963, neposredno pred prvim obiskom The Beatles v ZDA. Najprej je s prvega mesta britanske lestvice izrinila She Loves You, nato se je 1. februarja 1964 povzpela na vrh ameriške lestvice in tam ostala sedem tednov, dokler je na ameriški lestvici ni zamenjala She Loves You, ki se je uveljavila ob njej.
Izbruh beatlomanije
I Wanna Hold Your Hand se šteje kot začetek britanske pop invazije na ZDA, ki so jo po Liverpoolčanih nadaljevale druge britanske zasedbe. Ko so The Beatles 7. februarja 1963 prileteli na newyorško letališče, ki je bilo po imenu umorjenega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja preimenovano decembra 1963, vsega mesec po atentatu nanj, jih je tam pričakalo pet tisoč vreščečih najstnic. Dogovorjene so imeli tri nastope v televizijski oddaji Ed Sullivan Show, kar je pomenilo igranje v živo v dvorani s sedemsto in nekaj sedeži, prošenj za vstopnice pa je bilo petdeset tisoč oziroma desetkrat več, kot se je zgodilo leta 1957, ko je v isti oddaji prvič nastopil Elvis Presley.
V načrtu so bili dva nastopa in tri predvajanja. V prvem nastopu, 9. februarja, je padel vseameriški rekord v televizijski gledanosti, saj si je oddajo ogledalo sedemdeset milijonov gledalcev. Na lestvicah so se dogajali do tedaj nedoživeti pojavi. Potem ko je She Loves You na prvem mestu ameriške lestvice zamenjala I Wanna Hold Your Hand, jo je 4. aprila 1964 na prvem mestu zamenjala tretja skladba Can't Buy Me Love. Obenem so aprila zasedali vseh prvih pet pozicij, saj se je na drugem mestu znašla njihova priredba Twist and Shout, ob podpori drugih skladb je znova zaživela tudi do tedaj neuspešna Please, please me. Nato so avgusta vnovič zasedli prvo mesto s skladbo A Hard Days Night in konec leta 1964 še z I Feel Fine.
V drugi polovici leta 1964, med avgustom im septembrom, se je zgodila tudi njihova prva turneja po ZDA, na kateri so odigrali dvaintrideset koncertov, kar so ponovili naslednje leto, ko so med drugim nastopili tudi pred rekordnimi 55.000 ljudmi na newyorškem stadionu Shea, ki predstavlja najznamenitejši dokument histerije, kakršna je vladala. Razumljivo je bila za poletje 1966 načrtovana še tretja turneja. In potem se je marca 1966 zgodil Lennonov intervju, eden od štirih, ki so jih v londonskem časopisu Evening Standard naredili z vsakim članom skupine pod skupnim naslovom: Kako živi beatles?.
Bolj smo priljubljeni kot Jezus
John Lennon je v intervjuju, ki je potekal februarja na njegovem podeželskem posestvu v Surreyju, med drugim dejal: »Krščanstvo bo izginilo. Izginilo in se skrčilo. O tem se mi ni treba prepirati, izkazalo se bo, da imam prav. Zdaj smo bolj priljubljeni kot Jezus in ne vem, kaj bo prej izginilo, rokenrol ali krščanstvo.« V Angliji in Evropi njegove izjave niso izzvale ogorčenja, prav tako ne v ZDA, kjer so intervjuje najprej povzeli v reviji Newsweek, nato so jih julija objavili še v petstranskem članku v The New York Times z naslovom »Stari Beatli – študija paradoksa«. Tudi v tem primeru ni bilo reakcij, dokler tiskovni predstavnik skupine ni ponudil intervjujev še najstniški reviji Datebook, ki je bila liberalne usmeritve, saj je zavzemala pozitivno stališče do medrasnih partnerstev, kajenja marihuane in podobnih vprašanj. Intervju je izšel konec julija, tik pred začetkom tretje severnoameriške turneje, in uredništvo je menilo, da bi več reakcij od Lennona lahko sprožila izjava Paula McCartneyja o ZDA: »To je bedna država, kjer je vsak črnec umazan črnec!« Prav tako je bil na naslovnici McCartney in ne Lennon.
Odpor katoličanov se je začel v taistem Birminghamu v Alabami, kjer se je začelo gibanje za državljanske pravice črncev. Lokalni didžej je zavrnil predvajanje glasbe The Beatles in organiziral sežig njihovih plošč. Zgledu je sledilo več kot trideset radijskih postaj v tako imenovanem bibličnem pasu, sežiganje plošč pa je postalo epidemično in nasprotovanje se je razširilo tudi v Latinsko Ameriko. Brian Epstein, menedžer The Beatles, zaradi dogajanja sprva ni bil zaskrbljen, a je kmalu uvidel, da so zadeve resne. Od Lennona je terjal, da se javno opraviči, kar je ta sprva zavračal, vendar je na tiskovni konferenci ob začetku turneje vseeno dejal: »Če bi rekel, da je televizija bolj priljubljena kot Jezus, bi se izmazal. Žal mi je, da sem odprl usta. Nisem proti Bogu, proti Kristusu ali proti religiji. Nisem kritiziral. Nisem rekel, da smo večji ali boljši. Če želite, da se opravičim, če vas bo to osrečilo, potem v redu, oprostite.« Obenem je dogodek radikaliziral njegova javna stališča, saj je nemalo zatem podprl izogibanje vpoklicu v vietnamsko vojno oziroma začel aktivizem, ki ga je nenazadnje stal življenje.
Nikdar več niso nastopili v živo
Noben kasnejši izpad pop zvezdnikov proti krščanstvu ni dosegel intenzivnosti, kakršna je doletela Lennona oziroma skupino The Beatles. Po njih je protikrščanska drža med pop zvezdniki postala malodane predpisana. Njihova tretja severnoameriška turneja je bila ob protestih, gorečih grmadah, grožnjah Kukluksklana, kriznih sestankih mestnih svetov, negativni publiciteti manj uspešna od predhodnih dveh. Po nastopu 29. avgusta v San Franciscu, na katerem je ostalo sedem tisoč vstopnic neprodanih, so The Beatles postali zgolj še zasedba, ki snema plošče, in nikdar več niso odigrali koncerta za vstopnice. V živo so nastopili samo še januarja 1969 na londonski strehi.