Originalna pariška postavitev Pekinške race je bila aluzija na odlomek iz pekinške opere, ki jo je Nadj v otroštvu videl po televiziji, črpala je iz koreografovega spomina in osebne mitologije. Resnične zgodbe iz otroštva v Kanjiži, načini eksistence na periferiji in življenja manjšin v vojvodinski regiji, polno lokalnih mitologij in legend, so Nadjevo pogosto mesto navdiha. A če je pred tridesetimi leti v iskanju scenskega jezika plesal svoj lastni spomin in ohranjal občutek in imaginarij domačega okolja, Mračna zveza izhaja iz motivnega drobca spomina. V sedanjosti interpretira temo nesrečno spodletele zveze (in slovesa) ter ji doda predzgodbo nemožnosti fizičnega pobega in eksistencialne rešitve.
Prva polovica Mračne zveze nas po asociacijah zasidra v svet ruralne skupnosti, v kateri ni oblikovanih posameznikov, temveč člani štejejo k vsoti skupnega. Njihov kolektiv povezuje občutek za nagonsko ali mehanično ponavljanje in obrambno ohranjanje, skupnost je stilizirana forma in navada. Arhiv utelešenega vedenja in prikaz različnih tipov ter karakterjev zaprte skupnosti podaja temačno slutnjo, ki jo vzpostavlja drugi del – poslednje slovo. Medtem ko prvi del emocionalno podpirata organsko/živalski in industrijski ritmični zvok, podlago drugega dela poudarja ponavljajoča se glasbena fraza etno patosa. Ta del prinaša poetične slike treh parov, ki s kratkimi nadrealnimi prizori, fragmenti malih dogodkov in nedokončanih ekspresij razbija kavzalnost pripovedi. Raziskavo nasprotij in vzporednih konfliktov, ki jih postavlja odrsko oblikovanje, Nadj razrešuje s prepletom spretnih rešitev telesnih stikov, vertikalnih in horizontalnih fizičnih a(tra)kcij, ki se upirajo gravitaciji statičnih in dinamičnih teles ter pomensko bogato uporabo rekvizitov (miza ga pogosto navdihuje in se preobraža v vrata, gostilniški pult, posteljo in naposled krsto).
V fizično zahtevni izvedbi in zapletenem prehajanju med številnimi energetskimi in razpoloženjskimi stanji ter skrajnostmi Luke Thomas Dunne, Ana Štefanec Knez, Jeffrey Schoenaers, Lada Petrovski Ternovšek, Matea Bilosnić in Gilles Noël ne popuščajo in oblikujejo močno vizualno podobo, hip zatem pa njeno bliskovito spremembo. Vseskozi pa njihova telesa živijo izvorno spominsko preteklost, ki učinkuje tudi v sedanjosti – kar je izvzeto iz časovne minljivosti in preživi slovo, je stil. In Nadju ga ne primanjkuje.
