Luisa Miller vsebuje kali Verdijevega zrelega, mojstrskega sloga, vendar je kot poskus napredne opere že v genezi obtičala med umetniškim ciljem in uzdami sočasne opernogledališke prakse. Skladateljev vstop v polje družbene kritike je (samo)kastriran – zaradi šablon v libretu pa tudi glasbenega manierizma, ki kot nadomestek invencije polni staro, zaprto oblikoslovje (švigajoče pretirana figuralika orkestra, delno skokovit duktus petja, ansambelski a cappella moment). Današnji gledalec utegne imeti tudi težave s snovjo »pred« samim prenosom v opero, namreč s patetičnim vrtinčenjem sicer prevratniške Schillerjeve žaloigre.
Krhko (ne)uravnovešeni odtis skladateljevih iskanj kliče po režijskem pristopu, naslonjenem na idejno povečavo (sam mislim, da je bistvo vendarle v politični, proti plemiškim tiranom uperjeni izjavi, ki ji v do tedaj nastalih operah italijanskih mojstrov ni para) in na svež odrski kod, ki vsaj navidezno premošča operno zastajanje. Glasbeni vodja pa mora krmariti med odmerjeno in bleščečo podporo dualno porazdeljeni spevnosti ter »dramskimi« pregibi širše zasnovanih prizorov.
Uprizoritev v režiji Lutza Hochstraateja in z glasbenim podpisom Davida Šveca se zdi rezultat koncepta oziroma študija povprečne kakovosti. Sprva je, nameščena v polkrožen, spraznjen odrski prostor (scenograf Rudolf Rischer), z umirjenim »historičnim« razkošjem (kostumografka Bettina Richter) delovala obetavno. Prinesla je nekaj pronicljivih poudarkov (marionetne izpostavitve ob cabalettah sicer ne sodijo mednje), kot celota pa žal ni stopila iz risa neizenačeno vódene, ne prav pomembne melodrame. Dirigent je poskrbel za soliden, včasih zelo nabit dinamizem, ne pa tudi za zaokroženo zvočno podobo in ritmizirano spojenost med petjem in »jaškom«. Orkester je bil pogosto glasen, sekcijsko odrezav (že v uverturi).
Luisa juvenilne Martine Zadro je z zdajšnjimi sredstvi ustvarjena nadgradnja pevkine Violette, a z manj popolnim spojem med glasom in vlogo (preveč »opazna« skrb za mezza voce, stopnjevanja v bližini neamortiziranega roba). Tenorist Jenish Ysmanov (Rodolfo) se je po začetni nesproščenosti dvignil k topli, nasičeni frazeologiji nesrečnega ljubimca. Predstava je ostala brez baritonskega nosilca; kot Miller angažirani Cüneyt Ünsal – creatura vocale bruttissima – je bil napaka opernega vodstva. Zoran Potočan je podal votel polizdelek namesto Wurmovega lika, odrsko in pevsko inteligentno pa sta nastopila Peter Martinčič (Grof) in Nuška Drašček Rojko (Federica).
Čisto za konec: tokratni prispevek je kritiški finale podpisanega. Z vsako dolgoletno dejavnostjo si pridobi(va)mo – če nič drugega – občutek za to, kdaj je smiselno nehati. Hvala za branje.
