Nekomplicirano popolnost izvedbe goji še danes, ko vidno uživa v statusu »croonerja«, nekakšni obliki elegantnega pevca-zabavljača, ki svoj nastop doživlja kot obliko aktivne komunikacije z občinstvom, ki – roko na srce – na koncerte prihaja predvsem zaradi megauspešnic iz kataloga Spandau Ballet. V Hadleyju je dovolj pravega džentelmena, zato ve, da mora občasno oziroma pogosto pogledati v vzvratno ogledalo, veliko potrditev za njegov ustvarjalni ego pa mu pomeni tudi dejstvo, da je bil njegov zadnji album Talking to the Moon kritiško odlično sprejet. Koncerti so tako nekakšen dinamičen džuboks avtorskih pesmi, skladb iz časov Spandau Ballet in po svoje predelanih sposojenk, od U2 (With Or Without You) do Crazy Little Thing Called Love (Queen).
Da koncert ne more zgrešiti, je bilo jasno že naključnim mimoidočim na promenadi v Gradežu. Tony Hadley je že na popoldanski tonski vaji tako rekoč izvedel uro trajajoč koncert, ki ga je začinil z improvizacijskimi vložki na Run to the Hills (Iron Maiden) in priredbo pesmi Free Fallin' Toma Pettyja. Vzpostavljena kemija med njim, akustičnim triom (kitara, klavir in tolkala) in pesmijo mu je bila tako všeč, da jo je naknadno vključil v že sestavljen koncertni program. Že s to potezo je dal jasno slutiti, kaj nas pozneje čaka na koncertu. Pevec se zanaša predvsem na občutek, ki včasih postrga nekaj odtenkov nostalgije in romantične banalnosti, ki pa nikdar ne zaide v banalnost romantike. Gre seveda za pesmi z relativno enostavno melodično strukturo, kjer dominira njegov vokal, ki prav ničesar ni izgubil na svoji elegantnosti, prodornosti in prepričljivosti. Njegova izvedba v prehitrem modernem svetu še vedno narekuje poslušanje, opazovanje nočnega neba ali danes pozabljenih kakovosti angažiranega popa. Kdor se bo mimo čustvenih elementov poglobil v politične podtone skladbe Through the Barricades, bo nedvomno spoznal pravo dimenzijo verzov, ki s finalnim crescendom v obliki marša – tokrat odlično odpetim v duetu s tolkalistko – poslušalce motivira in pripelje do spontane histerije. Tony Hadley enostavno pozna svoje izvedbene adute ter prepozna kakovosti pesmi in kako jih plasirati med poslušalce, da bodo zaplesali (Round and Round, Skin Deep) ali prepevali z njim (True, Gold, I'll Fly For You). V koncert se je tako vživel, da je z zaključno priredbo Suspicious Minds Elvisa Presleyja celo prekoračil koncertni hora legalis.
In še nekaj, če smo že pri nostalgiji. Nikakor se ne morem znebiti občutka, kako bi tovrstni koncerti (z glasbeniki z uveljavljenim mednarodnim pedigrejem, ne kar nekimi »prijatelji« v tri dni) dobro deli tudi na portoroški promenadi: ali na plaži ali na kakšnem prostoru za druženje, kot je bil v osemdesetih Kaštel. Če sklepam po obisku iz Slovenije, da o turistih sploh ne govorim, bi projekt znal fino zaživeti – in preživeti.
