Pri tem seveda ni šlo skladateljsko-izvajalsko blokado, niti za iskanje priložnosti, kako razrahljati čas, da bi lahko znotraj istega koncepta komunicirale skladbe Richarda Rogersa, Henryja Mancinija, Annette Peacock in Sonic Youth, temveč izključno za sestavljanje orkestralnega modela, s katerim bi kar najelegantneje zaobjel kompleksno arhitekturo glasbe. Skratka, veliko tehtnega in natančnega premisleka je bilo potrebnega v formativni fazi, zato je bilo kar nekako pričakovati, da bo naslednji projekt v popolnem nasprotju z Lovers. In album Currents, Constellations (2018) je natanko to: globoko vase zagledan projekt z inštrumenti, obrnjenimi navzven, v tej luči nekoliko manj kompleksen od predhodnika, a zato precej bolj čustveno razdražljiv. Nels Cline s svojim kvartetom muzikam enostavno pusti, da »sekajo« – da se dogajajo.
Nels Cline 4 na turneji predstavljajo drugi odtenek istega spomina, zabeleženega na omenjenem albumu. Pravzaprav se je šele v živo mogoče soočiti z raznolikimi godbami, pred tem v nejasnih obrisih skritimi med jakostno in tehnično nadvlado rešitev sodobne improvizirane glasbe. Med intenzivnim špilom se je kvartet namreč odkrito zanašal na množico »skritih« podrobnosti, ki so vodile prek stranskih poti, prepolnih usklajenih gest, do osmišljene razgradnje skladbe – do skeleta swinga (Swing Ghost '59), folka (River Mouth) in avantgardnega rocka (Imperfect 10).
Dejansko – kot pove tudi naslov projekta – gre za tokove med konstelacijami, kjer ni prostora za očitne kontraste, temveč izključno za tekočo izvedbo, ki se nevsiljivo prilagaja kontekstu tradicionalnega rockovskega koncerta, a je hkrati rizična, živa in inovatorsko presneto zapeljiva. V vsakem trenutku dvodelnega koncerta se je bilo namreč mogoče osredotočiti tako na posamezne inštrumente (Julian Lage – kitara, Jorge Roeder – kontrabas, Tom Rainey – tolkala) kot na celoto, kar samo potrjuje, da trenutni glasbeni razmislek Nelsa Clina vsebuje množico uporabnih in vešče realiziranih idej. Mednje sodi tudi priredba skladbe Temporarily iz obsežnega opusa freejazzovske pianistke Carle Bley. Na dolgi rok je bilo vseeno mogoče razvozlati, da gre v osnovi projekta predvsem za aktivno in že od prej uigrano komunikacijo med obema kitaristoma, Clinom in Lageom, ki pa se je v nekem trenutku brez posledic razširila na kvartet. V sicer sila redkih trenutkih je bilo z ostrim ušesom mogoče zaslišati lovljenje stičnih točk v fazi gradnje jezika improvizacije, vendar so spontani prehodi v harmonijo takoj popravili vtis. Nels Cline 4, še najmanj pa Nels Cline, še zdaleč niso rekli zadnje.
