Na žalost Brucknerjevo delo tudi ni dočakalo dobre izvedbe, za kar pa ni bil kriv orkester. Skladateljeva Sedma simfonija je (bila) avtorjev recepcijski preboj; opazno izvedbeno tradicijo ima tudi pri naših filharmonikih (moj poslušalski spomin se začenja v osemdesetih letih s poznim Matačićem). Tokratni glasbeni vodja je bil parabolično nasprotje uvodoma omenjenega Axla Kobra: če je ta ob »sitni« fakturi pokazal odrešilno plodovitost sposobnega dirigenta, nam je Ilan Volkov demonstriral, kako lahko z nepristojnim pade tudi največja glasba.
Volkov ne pozna transcendiranih ravni Brucknerjevega zapisa, iz njega razpirajoče se posebne časovne dimenzije, registrskih zmesi in podobnega; ne zaveda se nujnosti daljnosežnega oblikovalskega plana. Že vstopni nastavek (glavna tema) je bil serenadno splošen, tudi v nadaljevanju smo bili v najboljšem primeru priča površno urejenim zvočnim razmerjem brez vertikalne napetosti, nižišč in velikih vrhov, brez odpiranja zvoka, »značajskega« sevanja gradiv(a). Splošna hipotonija sekvenčnega drdranja v štirih stavkih je sčasoma pripeljala (zapeljala) orkester tudi v kondicijske in zbranostne nihaje, vključno z napačnim vstopom v finalu.
Drugi dve skladbi sta bili skladateljski zgodbi zase. Škerlova Serenada za godala je hudo razredčena aplikacija neoklasicizma (izvedba je bila neizčiščena). Sanjava modalna rapsodija za violino in orkester Škrjančev polet Vaughana Williamsa je ležala z žametnim in lebdečim tkivom v tonu Lane Trotovšek, pogrešal pa sem kanec domišljijsko agogičnega vnosa v figuralno nizanje. Orkestrske linije so bile pozorne.
Če smo bili ob Brucknerjevi arhitekturi obsojeni na jalovo prebiranje, nas je s svojevrstno izvirnostjo presenetil koncertni list. Nastanek Škerlovega dela je bil v njem datiran v 19. stoletje, kar bi sicer lahko bil (odpustljiv) lapsus. Nobenega dvoma pa ne more biti o »odkritju« Brucknerjevega imena, zapisanega nekajkrat. Sam sem več kot štirideset let mislil, da je skladatelju ime Anton. Kakšna zmota, muzikologinja Špela Lah (urejevalka lista in piska v njem) vendar piše – Antonin! Če za to ne bo nagrajena vsaj s kakšnim stanovskim lokalnim priznanjem, v teh krajih res ni pravice.
