Croon je sveža zasedba z Metelkove, ki znotraj mehkejšega garažnega rocka z občutkom za ritem deluje simpatično, vendar bo o njeni usmerjenosti laže govoriti po nekaj več nabranih kilometrih. Po tej plati so namreč veliko izrazitejši UzO, sprva duet Veronike N. Štefanec z darkersko, a tudi zelo osebno in domišljijsko poetiko ter večinoma elektronsko instrumentalno dopolnitvijo. Zasedba se je v zadnje pol leta na odru pojavila redko, v prenovljeni podobi petčlanske zasedbe, ki še vedno sledi ideji osebne pripovedi bolj senčnih predelov domišljije, pa v širši zasnovi na odru deluje veliko bolj udarno in večplastno. Darkerski zvok UzO se v resnici ne ozira k izvorom žanra, saj z določeno distanco prej izkorišča njegove pretekle naplavine za neko osebno smer, katere temelj sta še vedno besedilo in avtoričina zelo doživeta interpretacija. Temu zasedba daje globino skozi ostrejše odmike od gole inštrumentalne podpore, ki se v klaviaturah in kitarskih inovacijah večkrat močno pomakne v danes v kitarskih zasedbah sicer pogost, a v tem primeru posrečeno izpeljan hrupni zvočni spekter. Morda je nastop motilo le slabše razumevanje besedil, čeprav njihova narava ostaja intuitivna in pravzaprav neločljiva od odrske izvedbe.
Medtem ko UzO svojo aktualno albumsko izdajo še napoveduje, gre pri Nevem nevem za že dobro utrjen organizem, ki je izjemen v več pogledih. Zasedbo je pravzaprav že vse od njenih začetkov letu 2011 opredeljeval nestalni značaj, saj se je »konstrukt besede in zvoka«, kot so zasedbo na lanskem Klubskem maratonu opisali na Radiu Študent, večkrat pojavil v sorodnih in neidentičnih postavah pod različnimi imeni. Kljub temu se Nevem nevem ne prepuščajo naključju, njihovo ime označuje trdno zasidrano zasedbo, besedni del »konstrukta« pa večinoma prepuščajo Dejanu Kobanu.
Vokalista, čigar vlogo znotraj šestčlanske zasedbe bi najlaže opisali kot performer-recitator, je bilo dovolj za ves klubski prostor, kjer je med dokaj gostimi obiskovalci vijugal in se ustavljal ob z besedili popisanih listih, s katerimi je predhodno opremil prostor in različne predmete. Zaradi takega razpršenega nastopa je lahko videti, kot da »beseda in zvok« ostajata ločeni enoti, a tako razpršenost in razdvojenost podpira tudi zvočni del ansambla. Tega sestavljajo muzikanti, ki sami delujejo znotraj različnih solo in skupinskih projektov, od kraških improvizatorskih in bolj hrupnih zasedb zadnjih dveh desetletij do zvočnih raziskav in elektronskih dekonstrukcij pod rokami SsmKOSK ali Staša Vrenka.
Rezultat je tako večplasten, saj se v igro vpletajo tako postopna grajenja razpoloženja, pihalske improvizacije kot hrupno drvenje z močno podporo bobnarske mašinerije, kar da ob že omenjenem posegu v prostor bendu tako časovno kot prostorsko razsežnost. Na tak način pa samo koncertno doživetje ne more biti le pasivno spremljanje glasbe, saj ta hkrati izraža in povzroča nekakšno dinamično nelagodje, ki pa ga je v tem primeru razumeti kot gibalo celotnega dogajanja.
