Letošnji izbor temelji na izpeljankah kitarskega rocka, ki odražajo žanrski milje večine izmed nekaj več kot štiridesetih prijavljenih. Takšen substrat je po nekajletnem mrku omogočil vrnitev ortodoksnega metala, tokrat v podobi peterke Maskardh, vendar na maratonskem odru ponovno ni bilo hiphopa in jazza ter elektronike, ki je bila značilna za preteklih nekaj let. Letošnja kitarska perspektiva je bolj koherentna od siceršnjih žanrsko pisanih izborov, lanski je združeval goriški afrobeat in noisersko poezijo, in v zasnovi poskuša ohranjati dinamičnost z izvajalci, ki osrednjo temo interpretirajo na različne načine. Kljub temu ji lahko očitamo mero enoličnosti, zaradi katere je mestoma zbledel prepoznavni avtorski pečat dogodka.
Med bolj profiliranimi izbranci je tokrat kantavtor Samuel Blues, osamelec s kitaro, z močnim vokalom in odrsko karizmo v koraku s psihedeličnim kavbojskim rockom. Za sabo že ima koncertno kilometrino in pet albumov, izdanih v samozaložbi, v družinskem krogu pa izdeluje tudi kitare in ojačevalce. Žensko kvoto je kot edina izpolnila Kristin Čona, ki v dvojcu Balans z Andrejem Pervanjo snuje senzibilen postpunk na osnovi kitarskega basa in elektronike, pri čemer lahko ponovno odpremo vprašanje o zastopanosti žensk v podtalnem rocku. Balans, ki sta varovanca »naredi sam« založbe ŠOP Records, definira recitacija besedil o banalnostih vsakdanjega življenja. Predstavljata odmik od klasičnih rockerskih preigravanj, s tem pa najsodobnejši obraz letošnjega postroja.
Jedro programa tvorijo garažne formacije brez diskografskih in koncertnih izkušenj, kakršnim je Klubski maraton v osnovi tudi namenjen. Konvencijam tršega rocka ob podpori elektronskih komponent uhaja Baltazar, dvojček kitare in bobnov, ki deluje dobro leto in prihaja iz Bistrice ob Sotli, kjer stoji Klub Metulj, tradicionalna postaja maratona. Kamniška retroindie trojica China Traffic je solidna postava kitare, bas kitare in bobnov z ekspresivnim vokalom, bolj zasanjan in razpršen pa je shoegazerski četverček Apory Museum, okrepljen s klaviaturami in z novim basistom.
Klubski maraton je že osemnajsto leto povezal alternativna prizorišča in ponudil koncertno kilometrino obetavnim neprofesionaliziranim skupinam, ki so to jesen imele tudi do deset koncertov, kar je največ do sedaj. Četudi je letošnji izbor žanrsko plitev, je izpolnil svoje poslanstvo, in če so merilo pretekla leta, lahko pričakujemo, da se bo večina omenjenih skupin ohranila na sceni tudi po koncu turneje. Lanski maratonci so izdali samostojne albume ter se umestili v domače in mednarodne mreže, pred kratkim pa sta odmevala tudi prvenca skupin Haiku Garden in Nevem nevem, ki sta nastopili na maratonu leta 2015.
