Na festivalih sodobne glasbe njena dela izvajajo ugledne komorne zasedbe, ansambli in orkestri, med njimi Ensemble Modern, Neue Vocalsolisten Stuttgart, Asko|Schönberg, HIIIT, Wespoke, Simfonični orkester RTV Slovenija in Flux Quartet, ki je recimo junija lani na MATA Festivalu New York izvedel njeno kompozicijo Attack za godalni kvartet.
Že zgodaj v njeni karieri je prišla velika nagrada na 66. mednarodnem srečanju skladateljev Rostrum za skladbo Prana, pozneje je dobila umetniško nagrado za glasbo 2021 berlinske Akademie der Künste ter štipendijo in rezidenco v mednarodni umetniški vili Concordia v Bambergu, nad čimer bdi bavarsko ministrstvo za znanost in umetnost. Takrat je denimo z ansamblom Modelo 62 ustvarila večmedijski projekt DisOrders, ki ga je omenila tudi žirija za Prešernove nagrade. Poleg skladbe Attack je žirija omenila še operni diptih BallerinaBallerina (2022) ter skladbe SCREAdoM (2023), Sense-S (2023), Q.M. (2023), Healing (2022) in Essence (2022).
Ustvarjate na Nizozemskem, nekoliko odmaknjeno od domače scene, morda vas je nagrada Prešernovega sklada nekoliko presenetila?
Morda res. Klica iz Slovenije nisem pričakovala, me je pa globoko razveselil. Ob tem sem začutila posebno toplino, povezanost z narodom, s Slovenci, in globoko hvaležnost.
Ta petek je v dvorani Radialsystem v Berlinu tamkajšnji radijski simfonični orkester pod taktirko Brada Lubmana izvedel vaše simfonično delo z naslovom 1945–. Kakšno sporočilo nosi delo v sebi?
Delo 1945– sem napisala ob 80. obletnici društva slovenskih skladateljev. Oktobra ga je delno izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija, zdaj pa ga je v celoti krstno izvedel Rundfunk-Sinfonieorchester Berlin. V njem odpiram vprašanje, kako nas zgodovina zaznamuje, ne le družbeno in kolektivno, temveč tudi fiziološko, skozi telo, živčni sistem, celice, skozi epigenetiko. Gre za delo, ki se neposredno dotika slovenskega konteksta, našega razkola, nepredelanih ran, molka, ki ostaja. Ne pogledamo resnici v oči. Žal mi je, da smo kot narod še vedno tako razklani, da se ne znamo zares uzreti v ogledalu, se soočiti s preteklostjo in se opravičiti. Hkrati pa se to delo preslikava tudi na druge prostore in konflikte. 1945– nas popelje v težko medvojno in povojno obdobje, a v svojem bistvu razkriva univerzalno dejstvo: da se iz zgodovine nismo ničesar naučili. Na žalost še kako aktualno.
Kako deluje glasbena scena na Nizozemskem, če jo primerjate s Slovenijo?
Umetniki imajo na Nizozemskem svoje mesto v družbi. V tem smislu je situacija vsekakor boljša kot v Sloveniji. Ni pa vse idealno, tudi tam se že dlje časa soočajo s finančnimi rezi v kulturi, kar občutijo tako skladatelji kot izvajalci. A ključno je, da številne organizacije, tudi društvo nizozemskih skladateljev, katerega članica sem, aktivno delujejo. Vzpostavljajo pravne okvire in konkretne prakse, tudi s podporo parlamentarne razprave, da bi umetniki prišli do pravičnejšega statusa. Gre za dolgoletno prizadevanje, a zdaj je jasno oziroma uzakonjeno, da umetniško delo zahteva dostojno plačilo. Na Nizozemskem nihče ne pričakuje, da boš napisal godalni kvartet za 200 evrov. Kako naj bi preživel? V Sloveniji je to žal pogosto realnost, večina umetnikov potrebuje še redno zaposlitev, da preživi, honorarji za skladbo pa so pogosto desetkrat nižji.
Pomembna razlika med obema scenama je tudi v izobraževanju poslušalcev. Javnost na Nizozemskem je skozi različne projekte, delavnice in festivalske programe uvajana v sodobno umetnost. Veliko je tudi projektov za šolarje, za najmlajše. Poslušalci odraščajo z umetnostjo. To ustvarja bolj odprto, radovedno okolje in razvija širšo podporo tudi za eksperimentalne in sodobne umetniške oblike.
Je sodobna glasba v Sloveniji obsojena na obrobnost že zato, ker je država majhna in je potencialnih poslušalcev manj?
Ta pomislek razumem, a verjamem, da se lahko razmišlja tudi drugače. Če poslušalcev ni, kako jih lahko vzgojimo, odpremo za ta svet? Žal se organizatorji pogosto odločajo za varnejše izbire, na primer klasični repertoar, kot sta Mozart ali Beethoven, ker verjamejo, da bodo ljudje to zagotovo prišli poslušat. A s tem ne ustvarjamo pogojev za razvoj občinstva. Potrebna je drznost, vizija, dolgoročno delo. Avstrija recimo vodi kulturno politiko tako, da se v umetnost vlaga strateško in da se ta vlaganja tudi vračajo. Ne gre le za estetski učinek, ampak ima umetnost družbeno, izobraževalno in celo ekonomsko vrednost. Vlaganje v umetnost bi moralo biti nujno in temeljno, saj je eden izmed stebrov vsake družbe.
Na vaši spletni strani nas pozdravite z mislijo: »Vzemite si trenutek. Vdihnite. Opazujte. Um ustvarja večno v neskončnem času.« Čas razumete relativno?
Čas razumem kot fluiden pojav. Tako v ustvarjalnem procesu kot v sami skladbi se čas lahko raztegne, ustavi, pospeši, ni linearen. Misel, ki pozdravi obiskovalca moje spletne strani, je povabilo k umiritvi, poglobitvi in hkrati klic nazaj v tukaj in zdaj. V enem od svojih projektov The Eternal Now sem dvajset dni ustvarjala orkestrsko skladbo na očeh javnosti v galeriji v Bambergu. Od nekdaj sem vedela, da je skladanje moj poklic, nekaj, kar čutim kot nujo. Ob tem pa sem z leti razvila tudi večjo disciplino: kako vstopiti v ustvarjanje, kako vstopiti v skladbo in kako jo zapustiti, ne da bi pri tem izčrpala vse svoje vire. Včasih so se ti svetovi prepletali brez jasnih meja, ustvarjala sem ves čas, v vseh pogojih. Danes si zavestno dovolim ustaviti se, zadihati, ustvariti prostor. Tudi to je del procesa in hkrati dober mentalni trening.
V vaši glasbi so vtkana kompleksna estetska, filozofska in družbena vprašanja. So ta vedno tisti poriv za glasbeno idejo?
Res je, pogosto so vtkana ta vprašanja. So teme, ki me nagovorijo, me pretresejo, mi ne dajo miru in potem postanejo del glasbenega procesa. Ne potrebujem jih nujno kot izhodišče, ideje lahko pridejo tudi drugače, ampak življenje okoli mene me stalno nagovarja. Družba, odnosi, posameznik v svetu, vse to je polno trenutkov, ki jih čutim kot nujne za osvetlitev. Včasih se neka tema preprosto prikrade v moje življenje in ostane. Takrat vem, da jo moram predelati skozi umetnost, kot recimo temo žrtev v vojni, posilstva, stradajočih otrok. Nisem jih iskala, one so našle mene. In potem jim ne morem obrniti hrbta.
Kdaj svojo glasbo postavite v performativno obliko?
Že od začetka sem si pri komponiranju vedno predstavljala, da sem v nekem prostoru, ne le v koncertni dvorani, ampak v večdimenzionalnem okolju, kjer zvok kroži, se sliši in vidi. Potek skladbe vizualiziram prostorsko. Zelo zgodaj sem začela uporabljati tudi določene odrske oziroma teatralne elemente, takrat predvsem za potrebe gibanja zvoka, na primer premik flavtistke po prostoru kot neke vrste »surround system«. Seveda pa mora biti vsaka takšna odločitev premišljena in tudi vizualno utemeljena.
Ko sem se začela poglobljeno ukvarjati s performansom, sem veliko sodelovala z Jürgenom Fritzom, enim izmed pionirjev performativne umetnosti in soustanoviteljem kolektiva Black Market International. Z njimi sem leta 2021 izvedla tudi peturni performans v Frankfurtu. Pri performativni umetnosti me najbolj pritegne resničnost, bistvo, celostna predanost in poglobljenost v trenutku. Te koncepte sem prelila v glasbeno formo in ustvarila interdisciplinarna dela. Pri projektu DisOrders smo z glasbeniki tesno sodelovali in se poglabljali tako v tematske vsebine kot v koncepte in oblike performansa. Za ta proces je bilo ključno, da so izvajalci raziskovali lastna notranja stanja in občutja, odprto in pogumno, skupaj z eksperti, psihoterapevti, nevrologi, ljudmi z lastno izkušnjo motnje ali bolezni. Trening performansa je vključeval tudi zavedanje, kako se material manifestira: kako določen zvok preide v vizualno sliko, ta pa odpre polje mentalnega stanja, ki nato vpliva na čustveno raven, in spet nazaj v zvok, sliko, telo. Bistvo je biti popolnoma prisoten v trenutku so-ustvarjanja na odru, z zavedanjem, na katerem materialu je fokus in kako se ta fokus poslušalca premika, kje se ustavlja. Performans v tem kontekstu ni dodatna plast umetnosti, temveč način, kako glasba diha skozi telo, prostor in čas.
Vaš operni diptih BallerinaBallerina iz leta 2022, po knjigi Marka Sosiča, govori o avtizmu. Dejali ste, da niste iskali le zvokov, marveč tudi geste in vedenje, ki interpretirajo posamezna stanja človeka z avtizmom.
Knjiga Balerina, balerina me je nagovorila že pred časom, leta 2012 sem napisala prvo skladbo na temo avtizma, ki jo je dirigiral Aleksander Spasić. Njegov osebni stik s temo, saj ima sina z avtizmom, naju je globoko povezal, čutil je, da sem se te občutljivosti dotaknila na pristen način. Prav on me je večkrat spodbudil k razmisleku, da bi napisala opero. V proces sem povabila tudi Marka Sosiča, ki mi je popolnoma zaupal in mi prepustil ustvarjalno interpretacijo. To me je globoko ganilo, ker je knjiga prežeta s čustvi, spomini, subtilnimi notranjimi svetovi. Z nizozemskim ansamblom Modelo62 ter slovenskim režiserjem, solistkami, plesalko in video umetnico smo imeli čas za poglobljen proces, v katerem je lahko dozorela kompleksna umetniška zasnova. V njej se prepletajo različne umetnosti: video, performance art, glasbeni teater, elektronika, zvočne instalacije in tudi glasbeni predmeti, ki nosijo svoja zvočna polja. Vse to z željo, da se približamo mentalni, čustveni in fiziološki sliki avtizma ter da se dotaknemo tistega neizrekljivega med vrsticami besed, ki jih je Marko Sosič vtkal v roman.
SCREAdoM je še ena kompleksna skladba iz vašega zadnjega obdobja.
Skladba je bila premierno izvedena na Zagrebškem bienalu leta 2023, znotraj projekta Balkan Affairs, v katerem sodelujemo skladatelji iz sedmih držav nekdanje Jugoslavije. V projektu reflektiramo vojno in (pred)povojna stanja na Balkanu, vključili smo tudi intervjuje z ljudmi iz različnih držav, ki dodajajo osebne zgodbe in poglede, vsak od skladateljev pa je ustvaril še zaključno kodo, kot refleksijo na današnji čas. Projekt je bil prvič v tej razširjeni obliki predstavljen na festivalu Voices v Berlinu, 7. februarja pa sledi še izvedba na festivalu ECLAT v Stuttgartu. Radi bi, da bi projekt zaživel tudi v vsaki od držav nekdanje Jugoslavije, s čimer bi se odprl prostor za refleksijo, dialog.
Za SCREAdoM sem navdih črpala iz Haaga, kjer živim in kjer je tudi mednarodno kazensko sodišče za vojne zločine, v okviru katerega je deloval jugoslovanski tribunal. Med raziskovanjem me je nagovorilo pričevanje žrtve, označene kot številka 87, ki me je pretreslo, in odločila sem se, da izseke iz tega pričanja vkomponiram v samo jedro skladbe. Ujeti sem želela tisti trenutek, krik groze, ki zamrzne v času. Raztegnjen, skoraj negiben, in zato še bolj pretresljiv. Vokalne tehnike sem razširila, povezala klasični operni glas s tehnikami death metala in tako oblikovala transformacijo, prehod iz čistega glasu v krik, spekter zvoka in šuma, krik groze. Sodelovanje z ansamblom Neue Vocalsolisten Stuttgart je bilo izjemno, njihova poglobljenost in sposobnost, da vstopijo v občuteno, ne samo tehnično plast dela, je ključna.
Ob skladbi SCREAdoM sem za razširjen projekt napisala še epilog z naslovom UnScream, ki pozornost preusmeri na drugo grozoto: trpljenje otrok, ki na vojnih območjih stradajo. Delo je nastalo kot gesta solidarnosti in hkrati kot protest. Glasove, ki jih slišimo – krike – so prispevali otroci, mladostniki in študenti z različnih koncev Evrope. Darovali so jih v imenu tistih, ki niso slišani. Delo je nastalo kot odziv na humanitarno katastrofo v Gazi, Sudanu in drugih vojnih območjih. Je zvočni krik in tih opomin, da kot družba odpovedujemo tam, kjer bi morali najbolj zaščititi.