Direktor SNG Opera in balet Ljubljana in umetniški direktor Opere Marko Hribernik je pred nocojšnjo premiero Verdijeve mojstrovine La traviata izjavil, da si želi na novo postaviti železni repertoar v njihovi hiši; lani so ga osvežili z opereto Netopir, letos je to opera La traviata. Čeprav je bila po njegovih besedah tudi prejšnja postavitev »čudovita«, operna hiša nujno potrebuje novo produkcijo za naslednjih dvajset let.
Nabito z energijo in emocijami
La traviato je Ayrton Desimpelaer nazadnje dirigiral pred dvema letoma, prav v Ljubljani, in že takrat je začel razmišljati, kako pristopiti k novi produkciji. Pomembno se mu je zdelo, da z orkestrom med drugim pričarajo občutek komorne glasbe, belkanto duete in seveda arije, pri čemer pa vseskozi skozi predstavo obdržijo nabito energijo in vse emocije, ki jih doživlja osrednja protagonistka Violetta Valéry, celo tiste, ki se dogajajo v tišini. Pravi, da je tudi režiser Frank Van Laecke ves čas priganjal pevce, da nikoli ne popustijo v koncentraciji. »Všeč mi je tudi, kako je Frank na oder postavil zbor, verjetno boste doživeli kar majhno presenečenje.«
Omenjeni belgijski režiser Frank Van Laecke, ki se v ljubljansko Opero vrača po štirih letih, se je pri nas že proslavil z režijami oper Lucija Lammermoorska, Devica Orleanska, Capuleti in Montegi. O tem, kako je koncipiral to opero, pa pravi: »Koncept je nekaj, česar ne maram. Skladatelj Giuseppe Verdi in libretist Francesco Maria Piave sta tista, ki sta zložila to opero in ki sem jima povsem sledil. Zato je pravzaprav koncept takšen, da smo mi nekaj naredili, vi pa si to pridite ogledat. Postavitev opere na oder ni nekaj o meni, jaz samo posredujem zgodbo, moj vodnik je bil torej Verdi in tisto, kar njegova glasba pove moji duši. To je tisto, kar moram izraziti. Tako mi je recimo že uvertura zelo jasno povedala, da mora biti izhodišče postavitve Violettina smrt. Treba je bilo ustvariti nekak duševni prostor in zaznati, kaj vse se dogaja v njenem telesu in srcu.« Dodal je, da sta se z direktorjem Hribernikom dogovorila za dve enakovredni zasedbi in dve premieri, ker sta se mu zdeli obe pevski zasedbi fantastični (četudi operna hiša utečeno oglašuje samo eno premiero).
Sodobno, erotično, igrivo
Režiser je izpostavil tudi pomembno vlogo svojega dolgoletnega sodelavca, scenografa Philippa Miescha, in kostumografa Marnika Baerta. Medtem ko je bil za koreografijo zadolžen Lukas Zuschlag, ki pravi: »Kot vemo, je v La traviati toliko znanih čudovitih melodij, da ko sem prišel na vaje, sem lahko samo zaprl oči in poslušal petje naših umetnikov. S prihodom Frankove režije tega ni bilo več mogoče početi, ker se je bilo treba osredotočiti na druge stvari, kar ni bilo težko, ker mi je režiserjeva estetika izjemno blizu. Kar zadeva ples, bo pa tako, kot je pri meni ponavadi, se pravi malce bolj sodobno, erotično in igrivo.«
Operna solistka sopranistka Mojca Bitenc Križaj je vlogo Violette pela že v stari postavitvi, ko je zadnji hip vskočila v predstavo; takrat se je morala na vlogo pripravljati sama, prek posnetka. Tokrat pa je pri uprizoritvi že od začetka, zato se je lahko v vlogo veliko bolj poglobila in zato tudi vedno globlje razume svoj lik. Tudi solistka Nina Dominko, še ena Violetta, je imela prav tako prvič priložnost, da je vlogo zgradila od začetka. Med procesom dela je spoznala, da Violetta pravzaprav ni tista idealizirana junakinja, ampak zelo preprosta ženska. Še posebej zanimivo se ji je zdelo njeno psihološko potovanje, »ko z vsakim dejanjem spoznamo drugo Violetto«. Vlogo Alfreda Germonta pojeta Paolo Fanale in Aljaž Farasin, vlogo Giorgia Germonta pa Domen Križaj in Ivan A. Arnšek.