John Coltrane je bil ameriški saksofonist in skladatelj ter eden najvplivnejših jazzovskih glasbenikov dvajsetega stoletja. V petdesetih in šestdesetih letih je s saksofonom postavljal nova merila za tehnično zahtevnost igranja, nato pa se vse bolj usmerjal v glasbo, pri kateri so izvajalci sproti oblikovali tudi potek skladbe. Jazz temelji na improvizaciji, na razvijanju glasbenih zamisli med samo izvedbo, Coltrane pa je raziskoval, koliko svobode si lahko pri tem privošči. Njegove fraze so bile včasih tako hitre in goste, da so se note zlivale v zvočne plasti; drugič je iz kratkega motiva razvijal dolge, tudi polurne izvedbe. Za številne saksofoniste so njegovi posnetki postali gradivo, ob katerem so se učili igrati. Skladbe, kakršna je Velikanski koraki (Giant Steps), so se uveljavile kot zahtevni preizkusi znanja, album Najvišja ljubezen (A Love Supreme) pa je postal eno osrednjih del jazza. Coltrane je glasbi pripisoval tudi osebni pomen: z njo je hotel izraziti hvaležnost, žalovanje in vero, da lahko človek svoje življenje spremeni.
Rodil se je 23. septembra 1926 v Hamletu v Severni Karolini, odraščal pa v High Pointu, v temnopolti družini, prežeti z glasbo. Mati je pela in igrala klavir, oče, sicer krojač, je igral na različna glasbila, ded pa je bil metodistični duhovnik. Ko je bil John star dvanajst let, sta mu v nekaj tednih umrla oče in ded. Mati in teta sta z delom preživljali družino, sam pa je v glasbi iskal tudi tolažbo in nastopal s krajevno godbo. Še preden je glasba postala njegov poklic, mu je pomagala odraščati. Leta 1943 je odšel za materjo v Filadelfijo in dobil prvi saksofon. Želel si je tenorskega, a so materini znanci priporočili manjši altovski inštrument, ki naj bi ga lažje obvladoval. Poslušal je plošče drugih glasbenikov, si izpisoval njihove zamisli in jih preigraval. Po služenju v ameriški mornarici se je vrnil v Filadelfijo ter se preživljal z nastopi v različnih zasedbah. Spremljal je pevce, igral blues in plesno glasbo; preden je postal vodja lastne skupine, je več let igral po zamislih drugih.
Dolga pot do lastnega glasu
Širšo prepoznavnost mu je leta 1955 prineslo povabilo v skupino Milesa Davisa, enega vodilnih ameriških jazzovskih trobentačev. Coltrane je bil tedaj star devetindvajset let. Toda odvisnost od heroina je posegala v njegovo delo in Davis ga je odslovil. Leta 1957 je opustil heroin in začel sodelovati s pianistom Theloniousom Monkom. Pozneje je pripovedoval, kako mu je Monk na glasbena vprašanja odgovarjal za klavirjem: sedel je in mu pokazal, kaj ima v mislih. Coltrane je gledal njegove roke in poslušal.
Z Davisom je znova sodeloval pri albumu Nekakšna modrina (Kind of Blue) iz leta 1959. Na tej plošči so imeli glasbeniki več časa za razvijanje melodije, saj se je spremljajoča harmonija spreminjala počasneje. Istega leta je snemal lastni album Velikanski koraki (Giant Steps), izdan leto pozneje, katerega naslovna skladba je zahtevala prav nasprotno: izredno hitro odzivanje na zahtevne menjave akordov. Ti dve plošči pokažeta, kako različne poti je preizkušal, še preden je oblikoval zasedbo, s katero je dosegel vrhunec ustvarjanja.
Leta 1960 je ustanovil svojo skupino. Njeno najbolj znano postavo so ob njem sestavljali pianist McCoy Tyner, kontrabasist Jimmy Garrison in bobnar Elvin Jones. Pri dolgem solu, odseku, v katerem je imel Coltranov saksofon vodilno vlogo, so drugi glasbeniki s svojim igranjem vplivali na to, kam bo šla izvedba. Jones je spreminjal ritmične poudarke, Tyner odgovarjal z akordi, Garrison pa s ponavljajočimi se motivi povezoval celoto. Coltranovega zvoka zato ni mogoče pripisati samo njegovemu inštrumentu: nastajal je tudi v odnosu s temi glasbeniki.
Kako je takšno igranje delovalo, je širše občinstvo spoznalo ob skladbi Moje najljubše reči (My Favorite Things). Coltrane je pesem iz muzikala Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music) na plošči iz leta 1961 razvil v skoraj štirinajstminutno izvedbo. Znani napev je ostajal prepoznaven, okoli njega pa so nastajale nove glasbene zamisli. Poslušalec je lahko sledil, kako se glasbeniki oddaljijo od melodije in se spet vrnejo k njej. Skrajšana različica posnetka je postala radijska uspešnica. Coltrane je ob tem dvomil tudi o lastnih navadah. Novinarju Ralphu Gleasonu je leta 1961 priznal, da pri tej skladbi vsak večer prihaja do podobnih mest in težko najde kaj novega. Pripovedoval je tudi o nastopih v newyorškem gledališču Apollo, kjer so morali dolge izvedbe skrčiti na dvajsetminutni program. Vanj so spravili tri skladbe. »Kaj za vraga sem sploh počel?« se je spraševal o vseh urah, ki jih je prej porabil za sole.
Glasba kot odgovornost
Po opustitvi heroina je govoril o duhovnem prebujenju. Želel je, da bi z glasbo osrečeval druge. S pianistko in skladateljico Alice McLeod sta leta 1964 kupila hišo v Dix Hillsu na Long Islandu in se naslednje leto poročila. Alice Coltrane je pozneje igrala tudi v njegovi skupini.
V zgornjem nadstropju njunega doma je zasnoval Najvišjo ljubezen (A Love Supreme), štiridelno glasbeno celoto, ki jo je s kvartetom posnel decembra 1964. Razumel jo je kot zahvalo Bogu. V prvem delu kontrabas ponavlja motiv štirih tonov, ki ga Coltrane prevzema na saksofonu, proti koncu stavka pa še zapoje naslovne besede. Poslušalec tako kratko melodijo poveže z besedilom. V zadnjem delu, Psalmu (Psalm), saksofon sledi zlogom pesmi, ki jo je napisal za album. Besedilo je priložil plošči, zato mu je med poslušanjem mogoče slediti skoraj besedo za besedo. Glasba je bila zanj tudi odziv na dogajanje v državi, v kateri je živel. Leta 1963 je posnel Alabamo po rasističnem bombnem napadu na baptistično cerkev v Birminghamu, v katerem so umrle štiri temnopolte deklice. Coltrane je ustvarjal v času boja za državljanske pravice, ko so temnopolti Američani zahtevali odpravo rasnega razlikovanja. Zadržane začetne fraze in premori v skladbi imajo značaj žalnega govora. Posnetek je žalovanje za umorjenimi otroki prenesel med poslušalce, ki jih sam nikoli ne bi mogel nagovoriti osebno.
V zadnjih letih je njegovo igranje postajalo vse bolj svobodno in za del občinstva tudi vse težje dostopno. Melodijam je bilo težje slediti, glasbeniki so se z dolgimi, silovitimi odseki oddaljevali od običajne zgradbe skladbe. Coltrane je s tem razdelil tudi svoje občudovalce. Od glasbe, s katero si je pridobil prepoznavnost, je šel naprej, čeprav so mu nekateri poslušalci težko sledili. Umrl je 17. julija 1967 zaradi raka na jetrih, star štirideset let. Njegova zapuščina je ostala v skladbah, ki se igrajo in študirajo, ter v načinu razmišljanja o improvizaciji, ki so ga razvijale naslednje generacije. Leta 2007 je za svoje življenjsko delo posmrtno prejel posebno Pulitzerjevo priznanje. Sam je že leta 1966 povedal, kaj želi doseči z glasbo: »Hočem biti sila, ki je resnično na strani dobrega.«