Množico sivolasih obiskovalcev, ki so že uro pred predstavo začeli oblegati Cankarjev dom, sem najprej po neumnem ocenila za tiste, ki gredo na kakšno predavanje o tretjem življenjskem obdobju. Šele ko sem tik pred osmo mukoma našla prosti sedež, saj vstopnice niso zagotavljale sedeža, ampak le sektor Gallusove dvorane, sem se spomnila: pa saj sem med svojimi. Odrasli smo takrat kot bend.
Laibachov projekt Mi smo narod so avtorji opredelili kot »muzikal po besedilih Heinerja Müllerja in predstavitev novega albuma«, pri čemer obe oznaki, »muzikal« in »predstavitev«, ustrezno zvenita rahlo ironično. Ta muzikal se namreč že začne skrajno baladno, s pravljico iz 19. stoletja o otroku, ki je bil tako trmast in neubogljiv, da »ljubi Bog ni imel z njim prav nobenega veselja in zato mu je poslal bolezen«. Otrok je umrl, a celo iz groba je njegova ročica pomolela kvišku, dokler je ni mama ošvrknila s šibo. »Ko je to storila, se je ročica skrila in otrok je pod zemljo našel svoj mir.« Na samem začetku (življenja, predstave) se torej soočamo s sveto trojico zapoved/prepoved, upor, kazen, s foucaultovskim nazorovanjem in kaznovanjem. Red in disciplina sta torej za urejen svet nujna, kažeta in izvajata pa se tako skozi najvišjo Oblast kot skozi njene brezštevne podružnice v zadnjem zakotju Države in Družine.
Laibachovo srečanje z ljudskim literarnim izročilom, katerega del je ta poučna pesmica, z zakladnico naukov o formativnem pomenu kaznovanja, in popevčicami, kot je tista o letalcih (»mi letimo, mi ne spimo«), podložena s podobo otroških letalc, ki veselo šibajo sem ter tja nad zemljevidom, na katerem je videti Treblinko, Dachau, Auschwitz, ali ona v izjemni izvedbi Mine Špiler (»Objela je nežno svojo igračo, preden jo je zlomila, ker je bila osamljena in tako svetlih las«), tako proizvede nekakšno brechtovsko vzdušje. Srečanje z ikoničnim Heinerjem Müllerjem, »angelom obupa«, vzhodnonemškim pisateljem in gledališčnikom, pa se zdi predvsem srečanje dveh sorodnih afinitet, pa četudi v različnih vesoljih. Laibach je prevpraševal socialistično (in vsakršno) Oblast prek aluzivne vojaške glasbene in vizualne simbolike ter ikonografije, Müller pa prek antičnih besedil, ki so mu bila ravno tako univerzalna matrica za specifične oblike oblastnega nasilja; v njegovem primeru vzhodnonemške inačice socializma. Tako pisatelj kot Laibach sta se ob besedi »narod« postavila v pozor, oba sta v »Volku«, narodu, prepoznavala tempirano bombo, ki sta jo skušala apropriirati, da bi jo razgalila in ji tako polomila ubijalske osti – zadnje Müllerjeve besede v predstavi so: Hočem biti Nemec. Oba sta po padcu socialističnega bloka v nekem obdobju postala tako rekoč zvezdnika, njuno dejansko srečanje, ki je bilo menda načrtovano, pa je spodnesla kdo drug kot – smrt. Srečanje pogledov, ki se je s projektom Mi smo narod vendarle zgodilo s pomočjo nemške režiserke Anje Quickert, pa ni zato nič manj zanimivo, nasprotno, njen »zunanji« pogled ga je ob vsem spoštovanju diskretno prestavil v sedanji kontekst. Če je torej Müller razumel sporočilnost laibachovske spektakelskosti in si je lahko predstavljal mesto svojih besed v njej, je Laibach zdaj s prepustitvijo dela svojega prostora, dela svoje ikonične podobe in jezika oblasti dobil drugačno, bolj klasično pesniško govorico smislov in njihovega sprevračanja: »Iz svojih rok delim opoj, pozabo, užitek in trpljenje teles. Moj govor je molčanje, moje petje krik. V senci mojih perutnic prebiva groza. Moje upanje je zadnji dih. Moje upanje je prva bitka. Sem nož, s katerim si mrtvec vlomi pot iz svoje krste. Sem tisti, ki bo. Moj let je upor, moja nebesa brezno prihodnosti.«
Rezultat povezave teh dveh svetov je presenetljiv, zdi se, da so novi konteksti šli v prid obema in da je srečanje več muzik, več estetik, več naracij odprlo nove možnosti branja za obe strani.
