Policijski orkester je pihalni orkester, ki ga sestavljajo tri glavne družine inštrumentov – pihala, trobila in tolkala. Nimamo godal, ki so recimo osrednji korpus v simfoničnem orkestru, je pa pihalni orkester najbolj razširjena oblika orkestra v Sloveniji; godbeništvo je za zborovstvom drugo najbolj številčno na področju ljubiteljske kulture. Naš in vojaški orkester sta profesionalna vojaška orkestra.
Leta 1948 se je država odločila ustanoviti profesionalni pihalni orkester za izvajanje protokola takratne republike. Delovali so tudi na pobudo ključnih glasbenih osebnosti, kot so bili Bojan Adamič, Vinko Štrucl, Jože Privšek. Dolga leta je orkester deloval na profesionalni, vendar na godbeniški ravni, ob služenju protokolu pa so imeli tudi samostojne koncerte, promenadne koncerte, ki jih recimo danes igramo manj. V začetku devetdesetih let je orkester umetniško prevzel maestro Milivoj Šurbek, tudi moj nekdanji profesor. Orkestru je nadel bolj simfonično zvočno podobo, na program je uvrščal tudi težje, tehtnejše in obsežnejše skladbe, bodisi transkripcije bodisi originalna dela, pisana za pihalni orkester. V desetih letih je orkester z njim v kakovostnem smislu nedvomno stopil stopnico višje. Takrat je bilo mogoče izpeljati veliko stvari, tudi sredstva so bila bolj dosegljiva in glasbenikov je bilo več. Danes nas je okrog 50, takrat jih je bilo kakšnih 70.
Koliko je vaš orkester prepusten za nove zaposlitve?Je, vendar se vse skupaj obrača nekoliko počasneje, kot bi želeli. Zaposlujemo akademsko izobražene glasbenike, ki pa so zaposleni kot policisti z vsemi pooblastili uradnih oseb. Tako da je treba ob vpoklicu opravljati tudi naloge uradnih pooblaščenih oseb, kar se nam v zadnjem času kar pogosto dogaja. Nazadnje so poleti naši člani po skupinah odhajali pomagat v postojnski center za tujce, kjer so imeli kadrovske težave. Glasbeniki so priskočili na pomoč tudi na meji v času migrantske krize leta 2015.
Prihajajo na avdicije tudi glasbenice?Seveda, saj v zadnjem času pihalke in trobilke niso redkost. Seveda pa spol ni kriterij, po katerem bi izbirali člane, temveč izberemo najprimernejšega kandidata. Vsekakor je glasbenic pri nas premalo, le šest jih imamo. Smo torej izrazito moški orkester.
Koliko časa orkester namenja protokolarnim obveznostim?Zelo veliko. Na leto imamo tudi do 350 nastopov, gre pa za nastope naših komornih skupin, protokolarnih zasedb, orkestra na proslavah, celovečernih in dobrodelnih koncertih. Ker v prvi vrsti služimo slovenskemu protokolu, težko oblikujemo celoletni koncertni načrt, veliko nastopov se nam zgodi z danes na jutri. Protokol je jasno določen, točno odmerjen in se ga ne spreminja. Za nas to pomeni odigrati koračnico za korakanje in himno naše republike. Ob obiskih tujih državnikov odigramo še himno države, od koder prihajajo gostje. To ni stvar umetnosti, to je postroj, ki ga opravljamo skupaj s častno četo Slovenske vojske, zato je vizualni učinek enako pomemben kot izvajalski. Te koračnice smo seveda že tisočkrat preigrali, a o tem ne razmišljamo, morajo biti. Če pod protokol štejemo tudi večje proslave ob državnih praznikih, nam program narekujejo tudi režiserji.
Programsko vedno nihamo med resnostjo in glasbeno umetnostjo, hkrati pa vključujemo sproščen, radoživ program, primeren za širok krog poslušalcev. Naša velika prednost je, da koncertno nismo centralizirani v Ljubljani, ampak veliko nastopamo po vsej Sloveniji, od večjih mest do najmanjših vasi, kjer je po navadi še najbolj luštno.
Dirigirali ste več našim orkestrom. Kakšen pa je značaj Policijskega orkestra?Malo se pozna, da člani orkestra izhajajo iz dolgoletne tradicije godbeništva, večina prihaja iz lokalnih godbeniških skupin, tudi sam izhajam iz godbe iz Tržiča in se tja še vedno vračam na vaje. Morda je zaradi tega kdaj pa kdaj bolj sproščeno, ampak ravno v tem je žar, ki ga v drugih orkestrih ni. V petih letih smo se zelo zbližali, nastalo je prijetno ozračje.
Torej ima Policijski orkester demokratičnega dirigenta?Da, to bi pa lahko rekli (smeh). V letu 2019 diktatorski in represivni dirigenti na uspevajo več. Glasbenike se da za sabo potegniti tudi drugače, najbolj pa s tem, da delaš dobro in da si popolnoma prepričan o skladbi, partituri, glasbi, ki jo izvajaš. Gib roke in premik taktirke je potem že samoumeven.
Na sobotnem koncertu Operacija Helikon v Kinu Šiška ste Policijskemu orkestru dirigirali tudi dve skladbi, ki ste ju napisali sami. Kako je dirigirati lastne skladbe?Za komponista je zelo nehvaležno, ko dirigira svoje delo; vanj je čustveno preveč vpet. Lažje je sedeti v dvorani, pomešan med poslušalci, čeprav si tudi takrat na trnih. V soboto smo od mojih skladb odigrali Simfonieto #2, ki sem jo napisal že pred štirimi leti, a je do zdaj čakala na prvo izvedbo. Drugo skladbo, Divertimento za pihalni orkester, pa sem ravno začel pisati, ko je prišla ideja za koncert. Obe deli sta koncertni deli za naš pihalni orkester, kjer se lahko izkaže orkester po tehnični plati, v ospredju ni solistov.
