Če bi sevdah imel telo in obraz, bi bil to Božo Vrećo, ki je bosanski blues dobesedno utelesil, kot ga ni pred njim nihče drug. Njegova zgodba ima razsežnosti filmske klasike. Pri 26 letih je postal trdno prepričan, da je sevdah njegova najpomembnejša življenjska misija. Zdaj bo že 13 let, odkar je prvič stopil na ulico sarajevske Baščaršije in mimoidoče osupnil s svojim glasom. Niti tisti najbolj zadrti, ki bi mu znali očitati kaj v zvezi z njegovim videzom, ker se ne podreja prevladujočim konvencijam o »moškem« in »ženskem«, temu vrhunskemu interpretu ne morejo oporekati talenta. Ko začne peti, je slišati, kot bi iz njega peli angeli. Ve, kaj dela, in neizprosno se bori proti ujetosti v kletko vsega, kar narekujejo pravila družbe. Za vrhunskega bosanskega interpreta je sevdah katarza, solze in smeh, lepota in spoznanje, kaj je v življenju zares pomembno. Umetnik z neverjetno karizmo in iskreno toplino je s svojim prihodom naznanil novo dobo tradicionalnega bosanskega sevdaha in ga moderniziral. Na njegove koncerte prihajajo ljudje od vsepovsod, tudi iz Turčije, Amerike, Tasmanije. V času pogovora se je ravno pripravljal na turnejo po Avstraliji, februarja pa bo nastopil tudi pri nas v Cankarjevem domu.
Preden ste se posvetili glasbeni karieri, ste študirali arheologijo. Kako ste z arheologije prešli na sevdah?
Zadnji dve leti študija arheologije sem se spraševal, kaj je moje poslanstvo, čemu moram slediti. Lahko bi bil denimo profesor na univerzi, vendar sem odkril, da me je glasba sevdaha zelo spremenila in oblikovala. Bila je kot metamorfoza, kot stanje žuželke v zapredku, ki se razvije v metulja. Zares mi je dala krila, da sem lahko brez skrivanja in pretvarjanja pokazal, kdo sem in kaj čutim. Pri 26 letih sem vedel, da moram slediti tej poti. Iz Beograda, kjer sem živel in študiral, sem se preselil v Sarajevo. Tam nisem imel nobenih prijateljev, družine, nikogar, ki bi mi kakorkoli pomagal ali verjel vame. Vendar veste kaj, Bog je bil vedno z mano. Bog je moja moč, moja ljubezen. Ko imaš Boga, nisi nikoli sam ali zapuščen. Lahko ti uspe karkoli, ampak res karkoli dobrega. Moja vera v Boga ustvarja v meni in okoli mene močno energično atmosfero. Ljudje me prihajajo poslušat z vseh koncev sveta. Najprej sem začel peti a capella, samo moj glas v majhnem kotičku bazarja v starem predelu Baščaršije. Nastopal sem vsako noč za uro ali dve, ljudje pa so vedno prišli in jokali, me snemali, objemali. Bilo je veliko čudovitih trenutkov. Predvsem je bil to eksperimentalen pristop, skozi katerega sem želel videti, kakšen učinek ima moje petje na ljudi. Ko imaš v sebi dar, mu moraš slediti.
Verjamem, da v življenju ničesar ne izbereš, da te to, kar ti je namenjeno, izbere samo. Tako je bilo s sevdahom, z vsemi mojimi ljubeznimi in vsemi dragocenimi trenutki v mojem življenju. Že v otroštvu sem vedel, da bi rad nekaj več, ne le raziskoval zgodovino, arheologijo, preteklost. Sevdah in vse moje kopanje, raziskovanje v arheologiji, je bilo zame kot katarza, posebno stanje misli, čustev, ljubezni ter iskrenosti do sveta. Vse to se je združilo. Večkrat sem povedal, da je sevdah najdragocenejše, kar sem odkril v sebi. Sevdah me je izbral za partnerja, za nekoga zelo pomembnega, za revolucionarja. Za nekoga, ki bo vanj prinesel nekaj čisto novega in veliko svobodnejšega, kot je veljalo v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja.
Kako bi žanr sevdaha, ki ima več kot 500-letno zgodovino, opisali nekomu, ki ga ne pozna?
Ne verjamem v žanre. Glasbo moramo postaviti na piedestal, na najvišjo pozicijo, brez kakršnihkoli omejitev ali pravil. Ko na glasbo gledaš na tak način, se lahko v njej izraziš veliko globlje in v različnih oblikah. Zame je sevdah stanje, v katerem si popolnoma sprejet z vsemi svojimi čustvi in ljubeznijo. Je identifikacija z bistvom vsega, kar si. Zame je najpomembnejše, ko na koncertih v ljudeh prepoznam to spremembo. Tu ni več prostora za pretvarjanje, da si del družbe, ker nisi del družbe. Si del narave, ki ti narekuje, da si preprosto to, kar si. Zame so bili takšni občutki eksperiment, proces, ki mu še vedno sledim in ki je lahko tudi blagodejen. Veliko ljudi prihaja na moje koncerte s praznino, žalostjo, melanholijo. Vse to so sicer elementi sevdaha, saj po definiciji vedno vsebuje nekaj tragičnega, a prav tako gre za stanje, v katerem se lahko ozdraviš. Lahko je majhen potisk, s pomočjo katerega lahko v svojem življenju veliko spremeniš. V ljudeh se med mojimi nastopi dogajajo spremembe, ker sem sam popolnoma osvobojen. Nikakršnih pravil nimam, samo sledim svojemu srcu, duši, svojemu notranjemu bitju in tisti univerzalnosti, ki je vedno prisotna v povezanosti, ne le na koncertih, temveč celo v tem trenutku, zdaj.
Kako razmišljate o moškosti in ženskosti? Zdi se, da skušate oboje preseči.
Ne samo jaz, bodimo iskreni, vsak človek ima v sebi to dvojnost, a svojo drugo plat večkrat skrivamo, ker želimo biti vključeni v družbo, biti bolj sprejeti, bolj dostopni, da ne bi nihče kazal s prstom na nas. Okoli nas je veliko več strahopetcev kot pogumnih ljudi. Pogum, da si to, kar si, z vso svojo dvojnostjo, je najvišja oblika sprejemanja samega sebe. V naravi ima vse svoj odraz dvojnosti, celo list drevesa, njegove veje, vsaka stvar. Spadamo k naravi, ne k družbi, ki nas skuša oblikovati na način, kot si ne želimo. Zapira nas v predalčke, nas skuša spreminjati, a jaz s tem ne soglašam. Prav tako nočem, da bi kdo za mojo umetnost rekel: »to je ženska pesem« ali »to je moška pesem«. Vse to ignoriram. Obkrožen sem z najboljšimi ljudmi, najboljšo publiko, za kar sem zelo hvaležen in kar si štejem v veliko čast. Ljudje mi pogosto pišejo o tem, kaj sem jim dogaja v življenju, gre za neke vrste spoved. To jemljem kot velik zaklad, ki ga hranim v sebi. Tega z nikomer ne delim, sem kot Pandorina skrinjica. Zbiram vse vaše skrivnosti, strahove, vso vašo žalost, nazaj pa vam kot zdravilo dajem svojo ljubezen.
Najpomembnejša stvar v življenju je, da si v vsakem trenutku zadovoljen sam s sabo, ne glede na to, kaj se ti dogaja. Ko je moja mama ležala bolna v postelji, mi je – za vsak primer, če bi umrla – rekla, naj niti za sedem dni ne prekinem s petjem. Rekla je, da to ni pomembno samo zame in ljudi, temveč tudi za Boga.
