Še vedno delam, seveda ne več v tempu, kot sem to počel včasih. So tudi obdobja, ko nič ne delam, vsaj ena skladba na leto pa zagotovo nastane. Svoje skladbe tudi dopolnjujem, adaptiram, predvsem tiste, ki še niso bile izvedene. Sicer pa bil sem zaposlen kot učitelj, pedagog, ker kot umetnik nisem hotel biti odvisen od sredstev takratne kulturne skupnosti. Ker sem bil veliko med otroki, sem napisal precej skladbic tudi za začetnike.
Malo je znano, da ste leta 1965 napisali sploh prvo slovensko elektronsko skladbo.Takrat sem bil na Dunaju, po študiju v Ljubljani in Darmstadtu, in že usmerjen v takratne sodobne skladateljske tokove. Tam sem študiral dodekafonijo pri Hannsu Jélineku in elektronsko glasbo v tonskem laboratoriju, ki ga je vodil Friedrich Cerha, in ker sem bil zagnan, sem lahko v laboratoriju ustvarjal še leta pozneje. Tam sem napisal kar nekaj elektroakustičnih kompozicij, kot prvo pa Študijo leta 1965. V domovini smo mladi skladatelji pisali v neoromantičnem in neoklasicističnem slogu, zahodni tokovi so težko prodirali k nam, ko pa sem leta 1963 odšel v Darmstadt, kjer sem dobil skladateljsko štipendijo, sem prišel v stik s svetovnimi glasbenimi skladateljskimi osebnostmi, na primer Stockhausnom, Boulezom. Prihajali so tudi skladatelji z vzhoda, Penderecki in drugi poljski skladatelji, ki so se uveljavili z nekim diaboličnim modernističnim izrazom, ki se je zoperstavljal takratnim režimskim sistemom. Tam sem imel tudi prvo izvedbo skladbe, ki sem jo sicer napisal v mislih na Ansambel Slavka Osterca, ki je bil tesno povezan s skladateljskim gibanjem Pro Musica Viva, vendar do izvedbe v Sloveniji ni prišlo. Ansambel je sicer pozneje moja dela dokaj redno izvajal.
Kako to, da so vas iz enciklopedij in antologij včasih izpuščali?Ta prva elektronska skladba je zdaj v antologiji slovenske elektroakustične glasbe, najprej pa jo je urednik Bor Turel izpustil, za kar se mi je pozneje opravičil. Že v začetku šestdesetih sem se pridružil Reviji 57 in Odru 57, kar je vodil Taras Kermauner, prijateljevali pa smo Veljko Rus, Dominik Smole, Jože Pučnik, Dane Zajc. Za Zajčev prvi literarni večer sem uglasbil njegove pesmi, tudi iz zbirke Požgana trava. Predlagal sem cikel Glasba 59 kot platformo za izvedbo novih skladb; takrat je obstajal samo Klub skladateljev, Pro Musice Vive še ni bilo. Vendar so naši skladatelji raje sledili drugemu idejnemu vodji, Ivu Petriću. Ko so zaradi Pučnikovega pisanja dokončno »razhajkali« Revijo 57, sem v nemilost padel tudi sam. Lani so muzikologi ugotavljali, da še edini iz skupine Pro Musica Viva nisem dobil Prešernove kot tudi ne Župančičeve nagrade.
Včasih so leksikoni izpuščali mnoge vidne skladatelje, tudi Parmo, Cigliča, Mirka. Onemogočali so nas na različne načine, sam recimo nikoli nisem dobil službe na akademiji. Toda nekateri so me vedno podpirali, Trio Lorenz je ves čas izvajal moja dela, tudi po svetu. Še vedno pa je ostala večina mojih skladb neizvedena.
Dve skladbi bomo te dni v okviru SGD vseeno slišali, Sonata A bo izvedena krstno. Kako sta nastali?Sonata A je skomponirana za klavir na že ustaljenih zvočnih in stilnih materialih, le da sem se prilagajal sodobnim strukturalnim komponentam, z bizarnimi pasažami pa sem skušal povrniti njeno prvotno gradbeno postavko. Na koncu se pojavi reminiscenca. Pianistka Nina Prešiček pa bo izvedla Sonato 74, ki je nastala v sedemdesetih in jo je prvi odigral pianist Aci Bertoncelj. Takrat sem pisal še pod vplivom Stockhausna in darmstadtskega obdobja.
