Festival za mir se je zgodil ob petindvajsetletnici jedrskega napada na Hirošimo, na istem stadionu, na katerem so The Beatles leta 1965 odigrali koncert pred 55.000 gledalci in postavili mejnik v glasbenem poslovanju. Na Festivalu za mir se je zbralo 20.000 obiskovalcev, ki so se med 10. uro dopoldne in 23. uro zvečer družili ob nastopih izvajalcev, seznam katerih se privržencu tako starega rocka kot popularne glasbe lahko zdi sanjsko mešan: Pacific Gas & Electric, Tom Paxton, Dionne Warwick, Johnny Winter, originalna zasedba skupine Hair, CCR, Paul Simon, James Gang, Al Kooper, Richie Havens, Sha-Na-Na, Miles Davis, Herbie Hancock, Steppenwolf in Janis Joplin, ki niti ni bila napovedana in je nastopila kot presenečenje. Govorilo se je, da naj bi nastopil tudi Jimi Hendrix, vendar ni. Zadnji so igrali CCR. Dvanajst ur glasbe za dvanajst dolarjev, kolikor je bila cena vstopnice takrat. Ob preračunani inflaciji bi danes stala sto dolarjev ali nekaj manj kot sto evrov, za kar lahko v teh časih doživiš kvečjemu enega izvajalca, in še to v rangu najcenejših vstopnic. In da bo zadeva še bolj kultna: s tega festivala ni veliko fotografij, predvsem pa ne posnetkov.
Vsi so nastopili brezplačno
V nasprotju s številnimi takratnimi festivali z Woodstockom na čelu festivala na stadionu Shea ni nihče snemal ne avdio ne video in kot tak velja za vodilnega v rubriki »največji neznani koncerti«. Vse, kar se je tamkaj zgodilo, so pričevanja udeležencev, za nostalgike najbolj skeleče nezabeležene podrobnosti pa so, da je šlo za zadnji nastop Janis Joplin z zasedbo Big Brother & The Holding Company, medtem ko je res zadnjič, preden je 4. oktobra istega leta zapustila svet, Joplinova nastopila 12. avgusta 1970 v Bostonu. Tako Joplinova kot drugi nastopajoči so nastopili brezplačno, vključno s tistimi, ki so avgusta leto poprej nastopili na Woodstocku in so vsi zahtevali plačilo. Za organizacijo koncerta na stadionu Shea je stal Peter Yarrow, član zasedbe Peter, Paul and Mary, torej tiste, ki je leta 1963 prva uspela z Dylanovo skladbo Blowing in The Wind. Yarrow je že imel tudi aktivistične izkušnje. Istega leta 1963 je njegova skupina skupaj z Martinom Luthrom Kingom korakala na pohodu na Washington, na katerem je Luther izrekel znameniti govor, v katerem je ponavljal besedo: »Sanjam.«
Nato je Yarow leta 1969 organiziral drugi pohod na Washington oziroma demonstracije, ki so terjale moratorij za ustavitev vojne v Vietnamu, v kateri je do tedaj na ameriški strani umrlo več kot 34.000 vojakov. Na njih se je zbralo 500.000 ljudi. Če je leta 1963 na washingtonskem shodu pela zgolj Mahalia Jackson, gospel pevka in Luthrova osebna prijateljica, ki je leta 1961 pela tudi na plesu po predsedniški zaprisegi Johna F. Kennedyja, je bil moratorijski pohod na Washington že pevcev bolj poln in je kot tak napovedoval povezavo pop glasbe in aktivizma, saj so nastopili Pete Seeger, Peter, Paul and Mary in Arlo Guthrie. Glasbeno je dogodek znan po desetminutni izvedbi Lennonove skladbe Give Peace a Chance. Ob soglasju pol milijona ljudi, posnetek tega pa obstaja zgolj v avdio obliki.
Še nikdar domišljena oblika humanitarnosti
A Festival za mir je bil posebna, do tedaj še nikdar domišljena oblika humanitarnosti, drugačna tudi od prvega tovrstnega dogodka iz leta 1749, ko je slavni klasični nemški skladatelj George Friedrich Händel v Londonu organiziral prvi dobrodelni koncert, katerega iztržek je namenil londonski sirotišnici. Festival za mir je imel povsem politično namero. Nabrati denar za podporo političnim kandidatom, ki bi zagovarjali pacifizem. Izhodiščni primer je bil Eugene McCarthy, ki je leta 1968 kandidiral na ameriških predsedniških volitvah oziroma poskusil postati kandidat demokratske stranke, kar mu ni uspelo, čeprav je Lyndon Johnson kot aktualni, a nepriljubljeni predsednik odstopil od kandidature in čeprav so drugega najmočnejšega kandidata Roberta Kennedyja poleti 1968 ubili. V kakšne namene je šel denar od koncerta, ni jasno. Soorganizator koncerta je bil tudi Phil Friedmann, človek, ki je bedel na financami Eugena McCarthyja, ki je v naslednjih letih še dvakrat kandidiral na predsedniških volitvah. Leta 1976 kot samostojni kandidat, ki je dobil 0,9 odstotka glasov.
Kakor koli, Festival za mir je vzpostavil novo zvrst glasbeno-scenske dejavnosti, humanitarne pop koncerte. Že leto za tem, natančneje 1. avgusta 1970, sta George Harrison in Ravi Shankar v newyorškem Madison Square Gardnu organizirala znameniti koncert za Bangladeš, katerega iztržek je bil namenjen beguncem, ki jih je prizadela vojna v Bangladešu. Vstopnico za dva koncerta v istem dnevu je plačalo 40.000 ljudi in nabralo se je slabih 250.000 dolarjev, prav tako se je pozneje dobrodelno namenilo denar od plošče, ki je izšla. Edino založba je želela denar, češ da so imeli stroške s tiskom plošče, kar je v nadaljevanju zgodovine humanitarnih koncertov postalo standard. Da imajo predvsem glasbeniki občutek, da so oni edini tam humanitarno, medtem ko so vsi pripadajoči monterji plačani. Koncert za Bangladeš se trži še danes, dohodke pa dobiva Unicef, pri čemer je bilo samo do leta 1985 v Bangladeš nakazanih dvanajst milijonov dolarjev, tja do devetdesetih let pa petinštirideset milijonov. Obenem je to prvi humanitarni pop koncert, ob katerem so se pojavile obtožbe, da si je nekdo prisvojil del dobička. V tem primeru naj bi bil to Alan Klein, menedžer The Beatles, The Rolling Stones in Harissona. Klein je zaradi klevet tožil revijo New York za 150 milijonov dolarjev, vendar je od tožbe potem odstopil. Za informacijo. Live Aid, ki je leta 1985 začel nabirati denar za lačne etiopske otroke, je zbral 245 milijonov dolarjev.
Ena od kritik na račun tovrstnih koncertov je, da si Zahod skozi njih išče odpustke. V vsakem primeru se je težko izogniti vtisu, da so kljub nemajhnim številkam nabranega denarja razvpiti humanitarni koncerti obogatili predvsem zapuščino popularne glasbe. Bodisi so vplivali na trende v organizaciji bodisi promovirali nove izvajalce. A tudi takšni v dandanašnjih časih budijo skomine po obdobju, ko je pop scena na dogodke, kot so bile vojne, reagirala, česar danes ni opaziti.
