Pravica je počasna, a mogoče jo je doseči. Ko smo pri dolgotrajnih frustracijah, sem eno takšno nosil v sebi kar štiri desetletja in pol. Skupina Talking Heads je prvič in edinkrat igrala v Jugoslaviji poleti 1982. Vroče poletje je bilo v polnem zamahu, a štirinajstletniku, ki je imel rad nove zvoke, so starši preprosto prepovedali, da bi šel na koncert, ker ni bilo organiziranega odhoda. Z najboljšim prijateljem v tistih časih sva na njegovem gramofonu zlizala ploščo Remain in light in se na pamet učila besedil z nje. Ostala bo eden od manifestov našega odraščanja.
Rahlo hermafroditski deček na robu avtizma, ki je pri osmih letih s starši prišel najprej v Kanado, potem pa v ZDA, se je s svojim škotskim akcentom počutil izobčenega: v šolski zbor ga niso sprejeli, ker je bil zunaj tonalitete in preveč zaprt vase. Nič na svetu ni hujšega od slabih profesorjev. Zlasti slabih profesorjev umetnosti.
A geniji, kot je bil David Byrne, običajno najdejo način, da zaobidejo vse prepreke. V šoli za oblikovanje na Rhode Islandu je spoznal zanimiv par – Chrisa Frantza in Tino Weymouth. Po prvem letu je obesil šolo na klin, vzel kitaro v roke in naletel na Johna Cala iz skupine Velvet Underground. On ga je uvedel v svet velikih: to so bili za posebno priložnost v bendu Lou Reed, Mick Ronson (takrat že kot uveljavljen kitarist Davida Bowieja), pesnica Patty Smith in Allen Lanier iz skupine Blue Oyster Cult. Ti učitelji so pomagali, da je bila splavljena ladja z imenom Talking Heads.
In plula bo naslednjih sedemnajst let in postala eden najpomembnejših pojavov, najprej alternativnega rocka, potem pa pop glasbe v njeni ne več tako kratki zgodovini.
Postal je tudi odličen pisec
In zdaj se po sklenjeni krivulji pol stoletja pozneje vozimo proti Pulju, pri skoraj pošastnih 38 stopinjah. Prejšnji nastop na IN music festivalu 2018 v Zagrebu sem iz nekega razloga ignoriral: mislil sem, da je čas, da pustim, da življenje odide nekam drugam, in da se k starim ljubeznim, ki se ne izpolnijo, ni treba vračati.
A mi ni uspelo. Na srečo. Kajti Byrne je vendarle človek, ki je napisal največ tistega, kar me neposredno zadeva. Na koncu se je po velikem bendu in solo karieri vrnil k tistemu, kar je: art formi rocka, bendu veselih priseljencev, z imenom Ghost City Train, neke vrste gledališki uprizoritvi svojih pesmi in svojevrstni manifestaciji žive izkušnje: naslov novega albuma in turneje je Who is The Sky?, svojevrstni credo cele stvari pa je izjava režiserja Johna Camerona Mitchella, ki je rekel, da sta ljubezen in dobrota novi punk. David tako širi to misel, verjetno parafrazira Beethovna, da ne pozna večje vzvišenosti od dobrote. Medtem se je Byrne zaljubil v Bacha – kateri glasbenik pa nima tega obdobja!? – in o tem piše v svoji novi knjigi Speče lepotice – zakaj dobre ideje zaspijo in kako jih je treba prebuditi?.
Medtem smo izvedeli, da je odličen pisec: njegovi knjigi Kako deluje glasba in Kolesarski dnevnik sta precejšnji uspešnici in poleg zabavnega branja dajeta tudi koristne nasvete iz glasbene industrije. In načine ustvarjanja določenih (tonskih) vsebin.
Salva motivov, ki prikličejo spomin
Pa koncert? Bolje rečeno predstava pod puljskim nebom. Začela se je s pesmijo Heaven, legendarno balado, po kateri so posegali tudi v filmski industriji in v kateri je rečeno, da je raj pravzaprav kraj, v katerem se nič ne dogaja. Nato pa sledi salva motivov, v katerih se človek spomni, zakaj je imel tako zelo rad tipa, ki se je vživel v patologijo (lastne) nacije in ob (plesni) glasbi pokazal vse njene plati. Zlasti tisto mračno, ki se je začela s Psychokillerjem, morda celo njegovo najbolj priljubljeno pesmijo, in se ohranila naprej na vseh njegovih albumih, vse do danes: Everybody Laughs, And She was, House in Motion, This must be a place, vse to so pesmi o neke vrste vznesenosti, ki se počasi spreminja v nekaj drugega, včasih v depresijo, včasih v lastno nasprotje, včasih v mračno vizijo, sem in tja pa tudi v zabavno projekcijo prihodnosti. David Byrne nas je vedno znal zapeljati in v nedeljo v Pulju je to spet pokazal.
Kot smo v osemdesetih poslušali Road to nowhere kot nekakšno popdistopijo, danes pa nam zveni skoraj pohujšljivo preroško, lahko vse te pesmi beremo in poslušamo v luči dejstva, da v ZDA vzporedno potekata neke vrste vojna in največji spektakel na svetu, da se nekatere stvari zgodijo Once in a Lifetime in da je Life during wartime preprosto pesem, ki naj bi jo vsi doživeli (ali pa bi jo morali vsi doživeti?).
V Areni, na katero bi bil rimski cesar Vespazijan, njen graditelj, gotovo ponosen, ker je prizorišče najboljših koncertov v regiji v zadnjih letih, je svoj funky zaplesal tudi štiriinsedemdesetletni čuvaj nekih skrivnosti, arhivar in zabavljač, z bendom, oblečenim v obleke za montiranje pohištva ali izmensko delo v boljši tovarni. Kar verjetno sugerira sliko sveta, ki jo te dni na turneji po svetu raznaša David Byrne. Pred koncertom je v tisti najhujši vročini dve uri in pol kolesaril, po koncertu pa se je, vljuden kot je, poslovil od tistih, ki so bili takrat na izhodu iz Arene. To je bil znak, da je kronika diagnoze neke nacije zabeležena in da odhaja nekam drugam.
Pospremil sem ga s pogledom. Moj idol iz mladosti je bil videti utrujen, a čvrst. Skratka funky kronika človeka, ki ponosno in živahno stopa skozi osmo desetletje življenja. A razumem tudi tiste, ki jih moti ta nivo spakovanja v šovu. A to spet lahko počne samo nekdo, ki se globoko zaveda, v kakšnem svetu živimo. In ki ga je tako veličastno opeval.