Da, moj oče je bil železar. Res je imel poseben glas za to glasbo, rezek prvi tenor. Tako kot je on zapel Prelepo Gorenjsko, je verjetno ne bo nihče. Sem pa jaz lahko pel tudi druge stvari, na primer popevke. Imam drugačno barvo. Lahko sem bil tudi radijski spiker. Oče ni imel spikerskega glasu. Z bratom naju nikdar ni učil peti, niti ni predlagal, da bi šli vadit. Stvari je prepuščal razpletu. Tudi 20 zlatih Avsenikovih plošč ni imel obešenih po zidovih, ampak jih je dal na podstrešje. Že kot otrok pa sem bil redno na vajah Avsenikov. Po drugi strani so imeli Korenovi, bilo je 13 bratov, bend že okoli leta 1925, igrali so dixie oziroma swing. Korenovi bratje se jim je reklo.
Ste trije Koreni, torej vaš pokojni oče Franc, brat Damir in vi, kdaj kar koli skupnega posneli?Nismo, je pa bil poskus. Nekdo, ne vem, na čigavo pobudo, nas je nekoč združil pri nas doma na vaji, vendar pa se nismo mogli strinjati, kdo bo pel prvi, drugi in tretji glas oziroma kdo bo prvi, kdo pa drugi tenor. Nihče ni hotel peti druge štime. Ko smo to ugotovili, smo šli spat. Nekoč pa sem na turneji z Marjano Deržaj vseeno zapel z njim.
Kako to, da niste pri Avsenikih nadomestili očeta takrat, ko jih je on zapustil?Sprva me ta glasba niti ni zanimala. Bil sem mlajši in poslušal sem glasbo svoje generacije, Radio Luxembourg, Beatlese, zabavno glasbo. Brat je sicer bil na preskusu, vendar je bil preveč operni pevec. Obenem pa tudi ni bilo interesa, da bi bil po Korenu na vokalu še en Koren. Moj oče je imel kot vokalist Avsenikov krasen uspeh in težko bi ga bilo nadomestiti. Podobno, kot je Enrique Iglesias še vedno samo sin Julia Iglesiasa. Tudi Alfi Nipič je potem potreboval kar nekaj let, da se je sam utrdil pri Avsenikih.
Slavko Avsenik je nekoč rekel, da vsak slovenski bend igra oberkrajnersko glasbo boljše od avstrijskih in nemških bendov. Zaradi ritma. Kaj menite?Delno se s tem strinjam. Obstajala je neka tipika naših ljudi, način podajanja, česar Avstrijci nikdar niso mogli dojeti. Akademski glasbeniki ne morejo odigrati Avsenika tako kot ga Avseniki sami. Ne gre za tehniko, ampak za naboj in entuziazem. So kitaristi, ki so tehnično boljši od Ponikvarja, vendar pa se tako, kot se je njegova kitara zlila z glasbo, ne zlije več nikomur.
V minevajočem letu je umrl Vilko Avsenik, glasbenik, ki si je izmislil tako Avsenike kot Slake, tako slovensko popevko kot prvo slovensko glasbeno založbo Helidon, človek, ki je brez zadržka pomagal tudi ansamblom, kot je bil Buldožer. Žal nikdar ni dal kakega integralnega intervjuja. Kakšen človek je bil?V primerjavi s Slavkom je bil filozofski. Ob neki priložnosti sva o nečem razpravljala in se nisva strinjala. Nikdar nisem pozabil, kar je tedaj rekel: »Vsakdo sliši tisto, kar razume.«
Zdi se mi, da pri narodno-zabavni glasbi nemalokrat ne upoštevamo, da je to glasba, ki je izrazito namenjena za ples. Za polko ali valček.Natančno tako. Slavko je znal reči, da je valček, ki ne spravi ljudi na plesišče, zanič.
Zakaj ste potem prestopili med narodnjake?Slovenska popevka se je upehala oziroma stari avtorji so nehali pisati. Trend nas je prehitel. Prišli so rockerji, obenem pa ni bilo več zaslužka. Prej smo imeli nastope, potem pa ne več. Zato nas je veliko šlo v narodno glasbo.
Obstaja vtis, da kot pevec v zabavni glasbi niste bili povsem izkoriščeni.Se strinjam. Imel sem ponudbo za nemški trg za ploščo, vendar pa sem šel takrat raje s Hrvati oziroma z Ivico Šerfezijem in Vicejem Vukovom pet po Rusiji. Tam sem imel sicer izjemen uspeh. Bil sem mlad, luštkan in pel sem komad iz Ljubezenske zgodbe (Love story), za katero pa leta 1970 nisem smel poudarjati, da gre za ameriški film, ampak da gre za francoski komad. Kar je mimogrede res. Pred 15.000 ljudmi v Leningradu, pa še v ruščini, ki sem se je tam naučil, sem jih nagovoril. Da ne govorim, kako je bilo, ko sem zapel Jesenina (in zapoje, op. p.). To so letele vrtnice. Rusije se rad spomnim. Dobro sem pel tam.
In punce so vas imele rade, kar je verjetno zbujalo tudi ljubosumje. Ste lahko v tistih časih zavrnili komad,ki vam je bil namenjen?Da, to s puncami je res. Tudi z ljubosumjem. Sem pa v tistih časih znal biti tudi domišljav. Nekoč sem zavrnil komad za Veselo jesen in sem jo skoraj skupil. Tega se ni smelo početi. Če so ti dali komad, si ga moral odpeti. Meto Malus so na tak način za vedno odpikali.
Je bila Rusija denar?Krasen. V dveh mesecih sem si kupil fiat 124 sport coupe. Takrat ga je imel samo še Brane Oblak.
Kaj pa Avstrija, Švica, Nemčija? Ste igrali po divjih veseljaških pivnicah, kjer je bilo treba biti na odru po 10 ali več ur?Niti ne. Po pijanskih prostorih nisem pel. Tudi na Oktoberfestu, kjer smo večkrat igrali, ni bilo nikoli nikakršnih izgredov. Ko je Avsenik začel služiti denar oziroma ko se je o tem začelo govoriti po Sloveniji, je igranje v tujini postalo želja mnogih. Na račun Avsenika je po Avstriji, Švici, Nemčiji in še kje lahko igralo veliko slovenskih muzikantov. Igrali so kjer koli. Za marke ali franke. Po pol leta so bili zdoma, kajti doma niti ni bilo denarja, zunaj je pa bil. Plus alkohol, lahke ženske in vse, kar spada zraven.
Če prav razumem, ste se vi kot član boljših in bolj uveljavljenih narodno-zabavnih skupin lahko držali ob strani oziroma ste lahko izbirali prizorišča.Ko sem bil star dvajset let, je k meni prišel Antonič, šef Alpskega kvinteta, s ponudbo za Švico in Avstrijo, vendar pa me oče ni pustil, češ da se bom v tujini zapil. A treba je vedeti, da je bil Alpski kvintet vrhunski bend, bilo pa je ogromno anonimnih bendov, ki so krožili po tujini in razlagali, da igrajo kot Avseniki.
Takole približno bi lahko rekli, da bo prihodnje leto minilo 50 let od izida vaše prve plošče. Pripravljate kakšno praznovanje?Do spomladi gotovo ne, razmišljam pa o veliki plošči s popevkami. Če bo vse potekalo, kot mora, bosta zraven tudi koncert in praznovanje.
