Za nekaj dni se cerkev, nekdaj namenjena rudarjem katolikom, spremeni v garderobo, oder in dvorano. Posvečeni zidovi bi brez ljudi umolknili, kot je umolknil rudnik, to se ve, zato drobnjakarstvo glede odrske oprave ali vsebine pesmi odpade. Tudi lukoviški rokovnjaški pevci z dvema solistkama smo zato povsem sprejemljiv približek kake idrijske zasedbe.
Med dvesto poslušalci jih slovensko razume peščica. Tvegamo, kot že nekajkrat na svojih pevskih poteh po Evropi. Le ženski duet in Rasti, rasti, rožmarin, vseh sedem kitic, s skopo napovedjo, da gre za pesem o devištvu in smrti. Pojeva, kitice se pretapljajo iz rožmarinovega duha, ki naznanja deviško smrt, prek beline na mrtvaškem odru do milega zvonjenja, sestric v grobu, koščic, čakajočih na trobento angelsko, v željo po ugodnem izteku poslednje sodbe. A te besede razumemo le redki. Kljub temu je občinstvo povsem tiho, nihče se ne premakne, v očeh se zalesketajo solze. Iz verza v verz jih je več. Ko izzvenijo zadnji takti sedme kitice, se prelijejo v tišino poslušalcev, kot da jo je neprimerno prekiniti z aplavzom.
Dve kitici in lalala
Tudi zunaj odrov smo Slovenci, predvsem v vzvišenih stanjih, podkrepljenih z opojnimi substancami, goreči pevci ljudskih in ponarodelih pesmi. Prvo kitico začnemo peti s suverenim zanosom, pri drugi pogledujemo v usta kakemu poznavalcu besedila in poskušamo izvajati prefinjeno obliko plejbeka, tretja in nadaljnje pa imajo praviloma univerzalno besedilo lalala ali nanana ali mmm. Sama sem v začetniškem pevskem obdobju potrebovala nekaj let in nepregledno število celonočnih družabnih dogodkov, da sem se od starejših pevcev naučila repertoar nekaj deset pesmi z več kot dvema kiticama. Moji nezborovski znanci so v celoti obvladali le nepogrešljivi žurerski himni Kolkr kaplc in Pri farni cerkvici.
Nekdaj smo besedila iskali v zdelanih in popackanih pesmaricah. Zdaj se pojoče omizje zazre v zaslon pametnega telefona. Nepozaben je spomin na dijake, večinoma fante, ki so me za rojstni dan z zaroto, ki je segala vse do vodstva šole, zvabili v učilnico, v kateri so me pričakali s torto, rožnatimi klobučki na glavah, kitaro, harmoniko in tablico. Njihov repertoar je obsegal grozovito število kitic, od katerih je bila prva seveda Vse najboljše za teeee… Na pamet so znali le prvi dve.
Učenje na pamet kot nuja in želja
V času, ko se učenja na pamet drži skoraj demonski prizvok, pozabljamo, da vsega ne gre tlačiti v isti koš. Za tekoče govorjenje in pisanje v kateremkoli jeziku je treba obvladati še in še besed in struktur… na pamet. Od zdravnika pričakujemo, da nam bo postavil diagnozo in predpisal zdravila, ne da bi pred tem dve uri brskal po računalniku. Estradniku, ki bi se med nastopom v Stožicah z očmi nalepil na trotlboben, bi se slabo pisalo. Še posebej, če bi se nanj oziral med zahtevno koreografijo.
Ljudje, ki so si sposobni zapomniti dolga besedila, pri katerih skoraj ni izhoda v improvizacijo, so vredni vsega občudovanja. Matematika mi je ljuba tudi zaradi možnosti »ožemanja« faktografskih podatkov na najnujnejše, marsikaj je možno izpeljati, priklicati z logičnim sklepanjem, nadomestiti z enakovrednimi izjavami. (Seveda se mnogi moji dijaki s tem ne strinjajo, saj bi svoj penasti grad radi gradili povsem brez izčiščenih osnovnih pojmov, definicij in izhodiščnih trditev, recimo takole: Ja, em, no, ja, reševanje enačbe, em. To je to, da je, em, nekaj enako.)
Pri petju ali recitiranju na pamet je drugače. Vse mora biti na določenem mestu, v določeni obliki, v določenem zaporedju, pri petju (pretežno) še v določenem trenutku in določeni intonaciji. Na pamet, na pamet, na pamet. A če človek izbere tovrstno dejavnost, drugače ne gre. Pevec v operi, opereti ali muzikalu, gledališki igralec, moja mama, ki moli rožni venec »naprej«, vsak od njih svoj posel počne na pamet in ga to ne boli.
Mladi hočejo, želijo znati… na pamet
Ob letošnjem kulturnem prazniku so oder kamniške občinske prireditve zavzeli dijaki. Velmožjé in velžené lokalne družbeno-politične srenje so bili enotnega mnenja, da je bila to prireditev, kakršne ob tem prazniku ni bilo že desetletja. Nekaj dni prej so dijaki nastopili za sošolce v šolski avli, v ta namen zatemnjeni, opremljeni z raznobarvnimi reflektorji, projekcijami, svetlobnimi učinki, domiselno sceno. Dvakrat tristo petdeset dijakov je uro programa, kajpak izvedenega na pamet, spremljalo zbrano, brez brskanja po telefonih, z dolgim stoječim aplavzom na koncu. In tako je, z nekaj izjemami, že lep čas.
Spominjam se obdobja, ko sem na prireditvah nenehno stražarila, bevskala, grozila, obljubljala. Spominjam se izgredov ob obiskih gledaliških predstav. Kaj vem, čemu je zdaj drugače. Dober program dijaško občinstvo pač prevzame, da ga spremlja temu ustrezno. Že tedne ali celo mesece pred tem njihove sošolce, ustvarjalce predstave, prežame energija njihovih mentorjev. Popoldnevi, sobote in nedelje, vaje, vaje, vaje. Govor, petje, gib. Na pamet.
Medtem ko Prešeren spoznava Julijo v trnovski cerkvi, šest deklet z angelskimi glasovi poje Kyrie Eleison, svežo skladbo našega učitelja kitare. Pojejo skoraj v temi, na pamet, brez dirigenta. Ure in ure se je vsaka od njih učila svoje melodije, ki se zdaj preliva prek preostalih glasov, jih podpira in objema. Dijaki na tribunah zadržujejo dih. Joj, da bi tole trajalo in trajalo. A zaključni Eleison izzveni in tudi Francè prej ko slej dahne svoj zadnji »da jo ljubim«…
Karkoli ni za vsakogar
Mladi so zahtevna publika, ki jo pogosto podcenjujemo. Pred leti, davno preden je bil posnet film o njej, sem dijakom na zadnji šolski dan pred novim letom namesto vektorjev in funkcij predstavila znameniti posnetek Florence Foster Jenkins, na katerem »ubija« arijo Kraljice noči. Povedala sem zgodbo o tej fenomenalni pevki in njenih nastopih ter pričakovala, da se bodo dijaki ob posnetku brez izjeme do solz nasmejali. Pa ni bilo tako. Eden od četrtošolcev, za katerega sem do tedaj menila, da ga zanima le umetnost izogibanja učenju, je bil iz trenutka v trenutek bolj vznemirjen, dokler ni glasno vzrojil. Taka izvedba je žalitev Mozartove glasbe, je dejal. Pripravljen je poslušati posnetek do konca, a le pod pogojem, da potem poiščem pravega. Takega iz prave opere. Florence je svoje odskovikala, za njo pa je arijo odpela Diana Damrau. No, to je glasba, so govorile še vedno besne oči v zadnji klopi. Pa čeprav sta obe peli na pamet.
In moj rožmarin? V denarnici že leta nosim zguljeni zeleni plonk listek. Da med petjem pokukam, ali na njem piše »rožmarina zelenga« ali »rožmarina blagega«. A je tudi to po mnenju enega mojih zborovodij nepotrebna bergla. Sam uporablja učinkovit recept, ki pevcem zrelih in poznih let zagotavlja petje na pamet: zapleni jim očala.
Marta Zabret poučuje matematiko na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku.
