The Damned veljajo za tiste, ki so izdali prvo malo punk ploščo na območju Velike Britanije z nosilno skladbo New rose. Izšla je 22. oktobra 1976, mesec pred Anarchy in the UK. Prav tako so prvi v kategoriji albumov, saj so prvenec Damned, Damned, Damned izdali 18. februarja 1977, torej tako pred The Clash kot pred Sex Pistols, ki so zaradi vseh pritiskov in kaosa, ki je sledil skladbama Anarchy in the UK ter God save the queen, do edinega studijskega albuma prišli zadnji, čeravno so veljali za prvake žanra. Omeniti velja tudi, da so 6. februarja 1976 svojo prvo malo ploščo s skladbo Blitzkrieg pop objavili The Ramones, medtem ko za avtorje prve objavljene male punk plošče zunaj območja ZDA veljajo avstralski The Saints s prav tako zimzelenim napevom I'm stranded.
The Clash namesto Pistolsov
Tesne časovne razlike in tekmovanje med punk zasedbami, katera je bila prva, so posledica tega, da je britanski punk rock vzniknil eruptivno hitro. Če so 15 let prej The Beatles do prvega albuma potrebovali tri leta in so The Rolling Stones do njega prišli po dveh letih, pri čemer so imeli na njem vsega eno avtorsko skladbo, so se punk zasedbe pojavile ekspresno in pretežno z lastnimi skladbami. The Damned, ki so nastali leta 1976, so imeli svoj album po vsega letu obstajanja, enako velja za The Clash, ki so nastali istega leta. V obeh skupinah so igrali glasbeniki, ki so prej tvorili zasedbo London SS, ki nikdar ni igrala v živo. V primeru The Clash je iz London SS izšel kitarist Mick Jones, ki čeravno je bil judovskega rodu, ni imel težav z imenom skupine. V kako povezanem krogu je nastajal londonski punk, govorita še podatka, da je poleg Clashev in Damned iz zasedbe London SS nastala tudi zasedba Chelsea, v kateri je debitiral Billy Idol, in da je bil na avdicijo za pristop k The Damned najavljen kasnejši morilec in samomorilec Sid Vicious, ki pa je avdicijo zamudil.
Sex Pistols in The Clash so nastali na pobudo istega menedžerja, vendar to ni bil razvpiti Malcom McLaren. Ta je v New Yorku res videl zasedbo New York Dolls in hotel ustvariti podobno zasedbo v Angliji, vendar je Pistolse dejansko sestavil Bernard Rhodes, McLarnov družabnik pri poslu z izdelavo in prodajo majic v trgovini Sex. Rhodes je bil tisti, ki je na ulici opazil mladeniča z majico, na kateri je pisalo »Sovražim Pink Floyd«, za katerega se je izkazalo, da je bil John Lydon, alias Johnny Rotten, in ga pripeljal na avdicijo za Sex Pistols, kjer je postal pevec in simbol punka.
McLaren je Rhodesa izrinil iz posla s Pistolsi, zato se je Rhodes, ki je stal že tudi izza London SS, lotil sestave The Clash. Njegova ideja je bila, da na bas kitaro pridobijo Paula Simonona, likovnika, ki o igranju basa sprva ni imel pojma in je bil zavrnjen na avdiciji za London SS, je imel pa ustrezen videz. Prav tako je bila Rhodesova ideja, da za vokalista pridobijo Joeja Strummerja, ki je pred tem pel v pub rock zasedbi The 101ers. Rhodes ni skrival usmeritve, da se dela zasedba, ki bi lahko tekmovala s Sex Pistols, obenem je vplival na samo ustvarjanje. »Ne pišite o ljubezni, pišite o tem, kar vas prizadene, kar je pomembno,« jim je govoril, o čemer sicer govori njihova skladba Complete control. Ko je Rhodes člane The Clash seznanil na sestanku, je dejal tudi: »Hočem popoln nadzor.« Za nastanek Complete control obstaja sicer tudi dodatna okoliščina, o kateri pa nekoliko kasneje.
Beli upor in sumi o rasizmu
Prvo skladba, s katero so se The Clash pojavili, je bila White riot, na mali plošči objavljena marca 1977. Navdahnjena z izgredi na karnevalu Notting Hill leto prej, na katerem so prevladovali temnopolti priseljenci iz Karibov, je bila kontroverzna, saj se je komu lahko zdela tudi rasistična, vendar so se The Clash, tudi s sodelovanjem na koncertu Rock against racism, politično pozicionirali na levo oziroma skladbo upravičili kot poziv beli mladini, da se upre na podoben način, kot so se temnopolti. Ob White riot se je na albumu znašlo še trinajst skladb, ki danes vse veljajo za punk rock klasike, kot uvodna Janie Jones, posvečena istoimenski londonski pevki, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovela z organiziranjem seksualnih orgij, zaradi česar je tudi končala v zaporu. Ideja članov zasedbe je bila, da bi bila Janie Jones nosilna skladba druge male plošče, vendar je založba samovoljno izbrala Remote control, skladbo o konformizmu. To je bil dodaten razlog, da so posneli že omenjeno Complete control, je pa zato na drugi strani male plošče z Remote control izšla skladba London's burning, ki do danes velja za eno ključnih skladb londonske četverice. Zraven so še I'm so bored with the USA, Career opportunities, Garageland in skladba Police and thieves, ki je priredba reggae skladbe Juniorja Murvina, s katero so The Clash odprli vrata za druženje punk in reggae glasbe.
S skladbo Police and thieves so The Clash nakazali odprto smer, v katero so se po prvencu, ki velja za njihov edini »čisto« punk album, usmerili. Proti reggaeju, funku, rockabillyju, discu, rapu in bistveno bolj obsežni, dolgotrajnejši produkciji od treh dni, kolikor so v studiu snemali prvenec. Simon Humphrey, ki je bil glavni snemalec, pravi: »Skladbe so se posnele tako, kot so The Clash zveneli v živo. Naknadno smo posneli zgolj nekaj malenkosti, potem pa to zmiksali in delo je bilo opravljeno. Ni bilo razprave o tem, kam naj se zapelje zvok v postprodukciji.« Tako kot album The Sex Pistols, ki se je v Angliji povzpel na prvo mesto lestvice, tudi prva plošča The Clash, ki se je uvrstila na dvanajsto mesto angleške lestvice, ni bila marginalen glasbeni pojav, saj se je prodala v več kot 100.000 primerkih. Postala je osnova za njihovo kasnejšo kariero, v kateri so The Clash, potem ko so The Sex Pistols leta 1978 razpadli, postali vodilna zasedba punk rocka.