Kraftwerk je vrhunsko zlitje glasbe in umetnosti, njegovi nastopi pa celostne umetnine (gesamtkunstwerk), v katerih se različni mediji združijo v enotno estetsko izkušnjo. Njegovi projekti nikoli niso bili zgolj glasbeni. Glasba je neločljivo povezana s tipografijo, grafičnim oblikovanjem, kostumografijo, odrsko postavitvijo, videoprojekcijami, koreografijo (oziroma njeno namerno odsotnostjo) in tehnologijo. Naslovnice plošč so grafične mojstrovine, koncerti pa umetniški performansi, ki so bližje muzejski instalaciji kot klasičnemu rock koncertu.
Za glasbo so značilni minimalistična kompozicija, eksperimentalna elektronika, pop melodije, repetitivni ritmi, industrijski zvoki in računalniška estetika. Prepoznamo lahko vplive nemškega skladatelja Karlheinza Stockhausna (označujejo ga kot »očeta elektronske glasbe«), ameriškega minimalizma (skladatelja Steva Reicha) in vsakdanjih mehanskih zvokov. Inovativno so uporabljali sintetizatorje in kot glasbeni inovatorji vplivali na več generacij glasbenikov ter na različne glasbene stile.
Ustvarili so novo podobo glasbenika kot anonimnega, skoraj brezosebnega operaterja elektronskega sistema ter s tem rušili dotedanjo predstavo o karizmatičnem umetniku-geniju. Na odru se skoraj ne gibljejo (nastopajoči postanejo zgolj vizualne podobe, znaki), so brez rockovske karizme in »zvezdniškega« ega, popolnoma depersonalizirani. V ospredju je glasbeni projekt, ne posameznik. Kraftwerkjanski človek je tehnološko bitje, informacija, podatek, signal, del omrežja, vpet v dejanskost, v kateri sta zanj stroj in medij enakovredna elementa. Ne gre za kritiko tehnologije, temveč zgolj za opažanje stanja. Danes, v dobi umetne inteligence, algoritmov in digitalnih identitet, se zdi njihova vizija človeka preroška.
Kraftwerk danes ne velja le za enega od temeljev elektronske glasbe, temveč tudi za enega ključnih umetniških projektov poznega 20. stoletja, ki je odločilno vplival na zvok sodobne popularne kulture in hkrati ponudil vizijo sveta, v katerem živimo danes.
Pol stoletja delovanja
Za Kraftwerkom stojita predvsem dve osebnosti, Ralf Hütter in Florian Schneider (slednji je skupino zapustil leta 2008 in umrl 2020), ki sta se spoznala na umetnostni akademiji. Leta 1975 sta se jima pridružila Wolfgang Flür in Karl Bartos, oba dejavna na elektronskih tolkalih. Od takrat so vedno nastopali kot kvartet (člani skupine so se kasneje menjavali).
Začetki segajo v leto 1970 v Düsseldorf, ko se je Zahodna Nemčija intenzivno oddaljevala od svoje nacistične preteklosti, mladi umetniki pa niso želeli zgolj posnemati ameriških ali britanskih glasbenih vplivov. Razvijali so nov stil, ki je združeval minimalizem, eksperimentalno glasbo, improvizacijo in elektroniko. To obdobje je britanska glasbena kritika označila z nazivom krautrock.
Prvi trije albumi Kraftwerkov med letoma 1970 in 1973 (Kraftwerk, Kraftwerk 2, Ralf und Florian) so bili zelo eksperimentalni (improvizacija, zgodnji sintetizatorji, nič petja). Za rock občinstvo so bili preveč hladni, za akademske skladatelje preveč pop, za pop občinstvo preveč eksperimentalni. Prelomnica je bila plošča Autobahn leta 1974. Njena osrednja tema je vožnja po nemški avtocesti. Ne gre za pripoved, temveč za zvočno simulacijo potovanja. Slišimo prižiganje motorja, enakomeren ritem, promet, zvoki pa se zlivajo v minimalistično melodijo. Plošča je postala njihov prvi svetovni hit.
Po tem uspehu so v Düsseldorfu ustanovili lasten studio Kling Klang, ki ni bil le snemalni studio, temveč laboratorij, v katerem so razvijali sintetizatorje, bobnarske stroje, sekvencerje (naprave za obdelavo in urejanje zvoka), digitalne efekte, elektronske ritme. Velik del opreme so naredili sami.
Po preboju sledita albuma Radio-Activity (1975) z dvojnim pomenom, radioaktivnosti in radia kot medija, ter mojstrovina Trans-Europe Express (1977), ki tematizira Evropo, vlake, hitrost, modernost, evropsko identiteto. Sledita The Man-Machine (1978), v ospredju katerega je človek, ki postaja stroj, ter preroški Computer World (1981), ki govori o računalnikih, internetu (še pred njegovim obstojem!), bazi podatkov, nadzoru, digitalni identiteti, komunikaciji. Danes zveni skoraj kot opis našega vsakdana. Poznejša dela so Electric Café (1986), The Mix (1991), Tour de France Soundtracks (2003).
Vpliv in turneja
Vpliv Kraftwerkov sega od popa, techna in hiphopa do sodobne umetnosti, oblikovanja in razumevanja odnosa med človekom in strojem. Njihov odtis v svetovni glasbi je neprecenljiv. Brez Kraftwerka si težko predstavljamo synth-pop in izvajalce, kot so Depeche Mode, Pet Shop Boys, New Order, ali pionirje detroitskega techna (Juan Atkins, Derrick May, Kevin Saunderson), ki so večkrat dejali, da brez Kraftwerka detroitskega techna ne bi bilo.
Sedanja turneja je nastala ob petdesetletnici izdaje albuma Radio-Activity z njegovim ponatisom. V hrvaškem prevodu je izšla tudi knjiga Kraftwerk: Glasba prihodnosti – Made in Germany. Avtor je britanski profesor germanistike in raziskovalec popularne kulture Uwe Schütte, ki v knjigi Kraftwerkov ne motri zgolj kot benda, temveč kot kulturni fenomen, umetniški in multimedijski projekt, ki je združil glasbo, oblikovanje, tehnologijo in performans. Posebno pozornost nameni albumu Computer World iz leta 1981, za katerega meni, da je z neverjetno preciznostjo predvidel digitalno stvarnost, v kateri živimo danes.
V slikovitem ambientu puljske Arene se obetata dve retrospektivni uri prelomnih del iz polstoletne kariere glasbenikov, ki so zaznamovali zvočnost sodobnega časa, prejeli nagrado grammy za življenjsko delo in bili uvrščeni v Dvorano slavnih rokenrola (Rock & Roll Hall of Fame).