Nedavno sem poslušal koncert Uroša Rojka in Luke Juharta, pa mi je ves čas prekinjalo internetno povezavo. Običajno teh koncertov ne poslušam. Poslušalska izkušnja je precej okrnjena – zvočna izkušnja ni prava, odvisna je na primer že od programske opreme, ki jo imamo doma. Tudi glasbeniki vidijo te koncerte kot začasno rešitev. Ko kupujemo dostop do streama, podpiramo v bistvu njih. Prvi so nastradali, saj so morali še pred prvimi odredbami začeti odpovedovati koncerte. S Simfoniki smo Kromatiko nadomestili z radijskimi koncerti in odziv poslušalcev me je presenetil: bolj kot čestitke izražajo hvaležnost. Zelo pogrešajo živo glasbo.
Improvizatorji so še posebej odvisni od živega stika s preostalimi na odru, od odziva poslušalcev, kajne?Za improvizatorje so poslušalci ključni, komunikacija ni enosmerna kot pri klasičnem koncertu, kjer se neka partitura pač prebere in izvede, glasbo pa poslušamo v tišini in na koncu obvezno ploskamo. Pri improvizaciji te razdalje ni: smisel ni v posredovanju neke glasbe, ampak v dejanju poslušanja, glasba pa je v središču. Če tu nekdo zmanjka, se stvar podre.
Kakšni pa so trendi naših sodobnih skladateljev?Če izpostavim Petro Strahovnik, eno naših najuspešnejših skladateljic, je šla v performans, zgradila je zelo močno zvočno identiteto z uporabo nenavadnih materialov, recimo stiropora, raznimi zvočili, gibi izvajalčevega telesa. Njena skladba Prana (2018), ki smo jo naročili za radijski orkester, je lani zmagala na Rostrumu (mednarodna skladateljska tribuna – op. p.) in je prepoznana za pravo mojstrovino. Pri skladateljici ne gre za neki trend, temveč za širitev zvoka. To so počeli modernisti že v šestdesetih prejšnjega stoletja, recimo Ligeti, in to se še vedno razvija. Reči, da se je modernizem že zaključil, bi bil prehiter muzikološki sklep.
Trendi in smeri so vedno neka poenostavitev, zato je malo lažje govoriti o mešanici vplivov. Eksperimentalna glasba je gotovo vplivala na veliko akademsko izobraženih skladateljev – več so začeli razmišljati o improvizaciji, kako izkoristiti glasbenikovo naravno sposobnost proizvajanja zvoka, kako ga potegniti v akcijo onkraj notnih zapisov. Tako si namreč lahko veliko bolj prepričljiv. V zadnjih petdesetih letih se govori o nekih smereh – minimalizem, kompleksnost, nova enostavnost, improvizacija, eksperiment. Vse to se malce meša. Prav pri Prani se to pokaže – tonski material je preprost, minimalističen, gre pa z zvokom v izjemno kompleksnost.
Kako gibljiva je eksperimentalna glasba?Eksperimentiranje se v večini dogaja zunaj akademskih krogov. V zadnjih 15 letih je večina elektroakustične kot tudi eksperimentalne glasbe prišla od nešolanih skladateljev. Ni pomembno, kakšen kurikulum ima skladatelj, temveč koliko sebe je investiral v spoznavanje z načinom dela, zvokom, orodji.
Se pozna, da pri nas nikoli nismo imeli pravega eksperimentalnega studia?Seveda. Ta manko je prvi nadomeščal radio. Ne samo pri nas, radijski zvok je bil privlačen recimo tudi za Runeja Lindblada, ki je v petdesetih ustvaril prvo švedsko elektroakustično skladbo. Pri nas je prvi tak poskus naredil Primož Ramovš, a je posnetek izgubljen. Zaradi odsotnosti studia je velikokrat elektroakustična glasba pri nas povezana z inštrumenti. Občutno manj je torej elektroakustične glasbe kot fiksiranega zvočnega posnetka. Bor Turel se je na primer zelo poglobil v možnosti fiksiranega zvoka, a je pozneje v svoj proces vse bolj vključeval inštrumentalista ali delal radiofonsko, z govorom, poezijo. V teh povezavah je prišel do totalitete, ki je res fascinantna. Manko se kaže še naprej, saj skladatelji najraje delajo z živo elektroniko, kjer so zraven spet glasbila. Tega manka pa ni pri neakademsko izobraženih skladateljih, saj izhajajo iz popularne glasbe, kjer je merilo glasbena enota, posnetek, plošča.
Torej fiksiranje zvoka?Vedno me je motilo, da zgodovina elektroakustično glasbo veže na uporabo elektrike in elektronska glasbila, a je bolj povezana z možnostjo snemanja, tu je bil storjen večji prelom. Fiksiranje zvoka je kreativno sprejela popularna glasba in tudi jazz, ko je Ellington na snemanju dal kontrabas bližje mikrofonu. Nekdo je rekel, da se je elektronska glasba rodila, ko je Frank Sinatra zašepetal v mikrofon in preglasil orkester. Tradicija elektronike in popularne glasbe je torej že dolga, ne nazadnje so bili tudi The Beatles ali Pink Floyd miselno sposobni izpeljati nekakšno elektroakustično kompozicijo. Zdaj pa tako ali tako lahko glasbenik počne kar koli, če ima znanje. Recimo Jaka Berger lahko špila v punk bendu, elektronskem dvojcu ali v jazzovski zasedbi, možnosti pa ima, ker si jih je sam prigaral. Prebavil je tradicijo eksperimentalne in še druge glasbe in na neki svoj način zdaj to izraža.
