Derek Walmsley je področni urednik pri znanem britanskem glasbenem mesečniku The Wire. Revija, ki prav letos obeležuje štirideseto obletnico delovanja, ima nenavadno zgodbo preživetja; sprva se je uveljavila pri ljubiteljih free jazza ter sorodnih žanrov, danes pa obravnava tudi drugo alternativno in avantgardno glasbo. Walmsley, ki poudarja, da se glasbeno novinarstvo ne razlikuje od običajnega, je zavezan načelom vključevanja in išče ustvarjalce po vsem svetu. Glasba ima zanj raziskovalni naboj, ki je človeku čustveno in duhovno blizu.
Visoka obletnica revije The Wire je zavidanja vredna že zato, ker sta tako novinarstvo kot glasba v tem času doživela velike spremembe. Čemu pripisujete njeno dolgoživost?
Nisem ekonomist. Kot urednik se ukvarjam z besedili in vsebinami, moja perspektiva pa je prej novinarska kot založniška. Razmišljamo predvsem o tem, kar nas navdihuje kot poslušalce. In če je nekaj všeč nam, upamo, da bodo želeli o tem brati tudi drugi. Naši bralci so radovedni poslušalci, ki iščejo nova doživetja. Revijo berejo, ker jim pove to, kar jim druge ne. To privlači številne skozi leta.
Veljate za »neodvisno« glasbeno revijo. V čem je ta neodvisnost?
Revija je v lasti zaposlenih. Ne vseh, le tistih, ki so z njo že dlje časa. Odkupili so jo konec leta 2000. Nimamo drugih finančnih pokroviteljev in sponzorjev, ne odgovarjamo delničarjem. Tisti, ki upravljajo z revijo, imajo od nje tudi dobiček. Prihodke dobivamo iz različnih virov, naročnin, oglaševanja in prodaje. Z drugimi sodelujemo pod lastnimi pogoji, kar v praksi pomeni, da je vsebina odvisna samo od nas. Nismo obvezani k temu, da bi morali pokriti določen glasbeni festival ali kaj podobnega.
Urednik ste postali leta 2015.
Ste v tem času opazili spremembe
v navadah bralcev?
Nisem. Naš bralec je od nekdaj nekdo, ki želi nekaj drugačnega in pristnega. Želi si tesen odnos z glasbeno kulturo in glasbo, ki ga navdihuje ter je inovativna, nenavadna. Pri bralcih je pomembnejša kontinuiteta kot morebitne razlike.
Kaj pa razlike med tistimi, ki berejo tiskani izvod revije, in tistimi,
ki posežejo po digitalnem?
Opažam geografske razlike pri tem, kdo bere digitalni izvod, ki nam omogoča dostop do ljudi po vsem svetu. V preteklem desetletju smo vzpostavili mednarodni dialog, ki je prinesel nekaj zares novega. Digitalni izdaji so naklonjeni tudi tisti, ki živijo na majhnih kvadraturah, kar je denimo velik problem v Londonu. Mladi si ne morejo privoščiti velikih stanovanj in ne želijo seliti kupov revij.
Kako poteka distribucija tiskane izdaje? Je na voljo v Sloveniji?
Dobi se jo v Ljubljani. Sicer pa je prisotna na vseh celinah, delamo z več različnimi distributerji. Poskušamo jo spraviti v večje knjigarne. A svet ni popoln. Brexit je distribucijo otežil in podražil. Sodelujemo tudi s prodajalnami plošč, kar se nam obrestuje na dolgi rok.
Opažate, da brexit negativno
vpliva na glasbeni posel?
Največ škode je povzročil na področju gostovanj glasbenikov. Ni pa za vse težave kriv le brexit. Vzpostavlja se neka splošna kultura, ki otežuje turneje; postopki za urejanje vizumov za glasbenike so recimo nejasni, birokratski, že skoraj kafkovski. Nezaupanje in osamitev Združenega kraljestva imata tudi negativne politične posledice.
Od kod prihajajo vaši pisci?
Kako pokrivate glasbo po svetu?
Izhajamo iz različnih perspektiv, s čimer poskušamo ohranjati pristnost in svežino – in kar nam tudi preprečuje, da bi se ponavljali. Občasno iščemo pisce iz tistih predelov sveta, kjer je kakšna zanimiva glasbena scena, toda tudi sami stopijo v stik z nami. Sodelujemo z radijskimi postajami, ki poznajo lokalne scene in pisce.
Omenili ste, da se jezik glasbenega novinarstva spreminja. Kje opažate te spremembe?
Postal je bolj kulturno in družbeno ozaveščen. Za otoški tisk velja, da ni več zakoreninjen v Zahodni Evropi; zaveda se perspektiv drugih predelov sveta in učinkoviteje pripoveduje različne zgodbe. Bralce zanimajo drugačne življenjske izkušnje in odnos, ki ga imamo ljudje do glasbe. Nočejo brati le o glasbi, temveč tudi o zanimivih ljudeh.
Zadnja leta opažamo večjo zastopanost žensk v glasbi, vendar v njenem središču ostajajo moški.
Kdo piše za The Wire?
Oseba, ki je letos za nas napisala največ nosilnih zgodb, je Američanka Emily Pothast. To ne pomeni, da je pri nas razmerje med spoloma povsem uravnoteženo, je pa nepristransko. Imamo več rednih pisk, pa tudi takšne, ki so geji ali trans. Že okoli leta 1999 je bila na naslovnici trans umetnica Terre Thaemlitz. V preteklih dveh letih jih je bilo še več.
Namerno vključujete različne
identitetne skupine ali gre za
spontan proces?
Za nas je to moralni imperativ. Imamo dolžnost, da predstavljamo glasbo v vsej njeni pestrosti, tudi glede na raso ali starost glasbenikov. Nedavno smo na primer pisali o glasbi staroselcev in invalidnih ustvarjalcev. Na naslovnici je bila skupina Reynols iz Južne Amerike. Eden izmed glasbenikov v njej (bobnar Miguel Tomasín, op. p.) ima Downov sindrom. Čeprav je vključenost moralno pomembna, obenem dela življenje zanimivejše in zabavnejše.
The Wire predstavlja eklektičen
in nekonvencionalen nabor glasbe, ki obsega tako enostavne kot tudi zelo kompleksne umetniške stvaritve. Kako naj vrednotimo glasbo?
Veliko umetniških medijev – vsaj v Združenem kraljestvu – na glasbo gleda zviška. Resno jemljejo film in literaturo, glasbo pa obravnavajo kot obliko zabave ali nekaj nezrelega. Vendar imamo ljudje tudi z glasbo oseben in pomenljiv odnos. Vsakdo jo doživlja in sliši drugače, v čemer se razlikuje od slikarstva. Je duhovno sporočilna in bližje čustvom kot katera koli druga umetniška zvrst. Poslušalcem je pomembna, zato jo obravnavamo z resnostjo, ki si jo zasluži. Prav tako glasbeniki ustvarjajo glasbo zato, ker jim ta nekaj pomeni, zaradi česar jo moramo ceniti tudi mi.
Pred leti ste pisali tudi za vplivno spletno revijo Resident Advisor, ki pokriva elektronsko klubsko glasbo.
Nekajkrat sem res pisal za njih. Po eni strani ima ta publikacija visoke uredniške standarde, po drugi je kompromitirana. V Združenem kraljestvu je med pandemijo prejela vladne subvencije, kar je sporno, ker je hkrati tudi komercialno podjetje, ki prodaja vstopnice. Pišejo o glasbi in prodajajo vstopnice – uredniško torej niso neodvisni. Takim stvarem se poskušamo pri The Wire izogniti. Toda nočem biti preveč kritičen.
Resident Advisorju je uspelo
dvigniti profil klubske glasbe.
Ponuja močno orodje, s katerim lahko raziskuješ, kaj se dogaja na različnih koncih sveta. Rad sem bral o rejvih v Romuniji. Tudi spletna revija Pitchfork je ob svojem nastanku osvetlila nekaj drugačnega, ko osrednji mediji niso pokrivali indie izvajalcev.
Nekoč je bilo glasbenega tiska več.
V Sloveniji so tiskane glasbene
revije izumrle.
Tudi v Združenem kraljestvu ni več tedenskega glasbenega tiska, ki je bil zelo vpliven. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem redno kupoval znani reviji NME in Melody Maker, sta se ti prodajali v najmanj sto tisoč izvodih tedensko. Ljudi je zanimalo, kam naj gredo na koncerte in kaj se dogaja na sceni. Danes jih ne potrebujemo več; od najljubšega izvajalca lahko neposredno izvemo, kdaj bo izdal nov album.
Pravite, da je novinarstvo
skupnostno udejstvovanje.
Kaj mislite s tem?
Nekateri pišejo za nas že 40 let. Revija ima dolg spomin. Včasih potrebujemo nasvet ali mnenje nekoga, ki pozna sceno že dlje časa. S tem se tudi izognemo problemu, da je glasba, o kateri pišemo, stvar osebnega okusa. Kot pisec nočeš, da ti tvoj osebni okus neprestano izkrivlja pogled. Pri The Wire sem se naučil, da najzanimivejše vprašanje ni, ali je glasba dobra. Bolj zanimivo je, kaj poskuša doseči in kako razume ustvarjalni proces.
Ali pišete tudi o slovenski glasbi? Katere slovenske bende ste
predstavljali?
Ne pokrivamo jo redno, ker o njej ne izvemo dovolj. Članek o glasbeni sceni v Ljubljani smo imeli pred tremi ali štirimi leti. K slovenski glasbi se vračamo na leto ali dve. Imamo dolgo zgodovino z bendom Laibach, o katerem je obsežno pisal sedanji odgovorni urednik Chris Bohn. Sicer pa odkrivam precej zanimive glasbe iz Srednje Evrope: nedavno sem pripravil radijsko oddajo o slovaških glasbenih založbah.
