David Šinigoj, kitarist in gonilna sila, je vmes počel še marsikaj: najprej je ustanovil glasbeni studio Rose, v katerem je bila med drugim posneta skladba Laure ni več, nato se je v obdobju med letoma 2001 in 2008 preselil v Beograd in posloval s kavnimi aparati, danes pa v starem delu Ljubljane vodi priljubljeno trgovino z vinom.
Kakšna bi bila primerjava med vodenjem glasbene zasedbe in vašimi drugimi posli?
V glasbi imaš opraviti z bistveno večjimi egi kot v običajnem poslu. S petimi superegi je težje manipulirati kot z običajnimi sodelavci, kar zadeva demokracijo in hierarhijo v glasbi, sem pa bolj Putin kot Trump, čeravno imam obenem ugodno značajsko lastnost, da se v ideje drugih ne mešam.
Tudi Trump ni ravno nasprotje Putina.
Hočem reči, da v glasbi ni neke demokracije. Nekdo mora povedati, kaj in kako.
Kaj je pripeljalo do ponovne združitve Daminega Gambita?
Šestnajst let nismo igrali, nakar se je zgodila dvajseta obletnica Mostovne v Novi Gorici in nekako smo se ob tej priložnosti zbrali tudi mi. Ves ta čas niti nismo bili v stikih, a ko sem poslal med preostale člane sporočilo, ali bi igrali, so mi vsi pritrdilno odgovorili v roku petih minut. Imeli smo še nekaj koncertov, nato sta prišla covid in vnovična stagnacija, nakar smo se odločili, da končamo ploščo, in smo jo res.
Če prav razumem, ste bili v prvi fazi delovanja značilna primorska skupina, ki je krožila po primorskih prizoriščih, teh pa res ni manjkalo. Kako se je situacija spremenila po šestnajstih letih premora?
Res smo bili poudarjeno primorska zasedba, čeravno Zelenega gaja sami nikdar nismo mogli zapolniti, ampak smo se »šlepali« na večja imena. Samostojno smo igrali po klubih za dvesto ljudi, teh klubov je bilo v resnici veliko, od Gorice prek Vrtojbe, Brd, Huma, Voščice, Dobrovega do Mirna, Prvačine, Ajdovščine, Komna, Obale, Trsta. Lahko si igral vsak teden in ne kaj kmalu prišel na začetek kroga. Obenem se je igralo tudi v Ljubljani in po drugih krajih. Danes marsičesa od tedaj ni več, je pa ostal občutek v nas. Na prvi vaji po šestnajstih letih premora je bil ta enak kot takrat, ko smo nehali.
Za primorske zasedbe bi se lahko reklo, da je ni take, ki ne bi znala igrati. Da je ni take, ki bi se lotila glasbe iz neznanja. Tudi za vas sumim, da ste se na samem začetku zmogli dokazati z obvladanjem rock standardov.
Da, tudi mi smo najprej igrali Dire Straitse, vendar res ne vem, kaj je bolje glede glasbenega izraza. Če res nisi neki virtuoz, kar je res redko kdo oziroma jih sam ne poznam veliko, je bolje, če človek izhaja iz korenin. Bolje se boš izrazil z enim akordom, kot če jih znaš zgolj nekaj več, pa teh ne posebno virtuozno. Če vlagaš v tehniko, boš manj vlagal v emocionalni element izvajanja, to pa ljudem, ki jih zanima predvsem, da se jih nekaj dodatne, lahko pomeni več od tehnike.
Sem iz podatkov, ki so na voljo, pravilno razbral, da ste igrali tudi s pop ansambli? Na primer z Miranom Rudanom?
Ne, zgolj snemal sem ga.
Laure ni več je posneta pri vas, mar ne?
Da. Produciral jo je Bor Zuljan in posnelo se jo je pri meni. Kar je bila zame posebna izkušnja. Temu, da kar vzameš neko skladbo in jo posnameš, ne da bi koga kaj vprašal, in da ta na koncu postane uspešnica, sem se sam čudil. Spomnim se, da smo šli po koncu snemanja v kafič in dali kaseto v glasbeni stolp, da bi preverili, ali bo ljudem všeč. Takoj je bilo jasno, da jim je. Šele mnogo kasneje je s pravim avtorjem nastal dogovor. Ne, nisem igral nikjer drugje kot v Gambitu, sem pa snemal veliko popa.
Seznam klientov studia daje vedeti, da ste snemali tudi radikalnejšo glasbo, denimo Extreme Smoke 57 ali Deco debilane.
Tudi. V tistem obdobju sem od studia živel, vendar sta omenjeni zasedbi pri nas snemali, ko sem bil sam že v Beogradu. Posnel sem tudi prvo ploščo skupine Elvis Jackson, prav tako Scuffy Dogs. Ti fantje so radi snemali pri meni, ker se nisem vtikal v njihove ideje, ker takšno vtikanje zgolj odpelje stran od osnove.
Iz Nove Gorice so Avtomobili, ki se poznajo tudi vam, bi rekel.
Avtomobili so imeli dve obdobji, prvo novovalovsko, ko so mi bili zelo všeč in ko so tudi ustvarili lastni izraz, ki ga peljejo še danes in zna biti tudi dolgočasen. Avtomobili so bržkone najbolj neposreden vzor tudi za Damin Gambit. Konec koncev sem, ko sem iskal priložnost za prva snemanja, najprej pristopil k Marku Vuksanoviću oziroma h krogu ljudi okoli njegove zasedbe, s katerimi sem obdržal stik.
Sumim, da ste v Novi Gorici poslušali več italijanske glasbe kot na primer v Ljubljani, italijanska glasba in rokenrol pa nista nujno najbolj kompatibilna sentimenta.
Gre za vprašanje kulture. Italijani so harmonsko bogati in tako kot težko slišiš italijanski pank, Anglež težko naredi italijansko kancono. Od Italijanov smo zagotovo poslušali zasedbo Litfiba iz Firenc, pevec katere je imel babico Slovenko. Delček Litfibe se da slišati tudi v Daminem Gambitu, kar pa je značilno za ansamble brez močnega lastnega izraza. Da v njih slišiš druge zasedbe. Tudi v tem smislu so najboljša novogoriška zasedba Avtomobili. Ker imajo najbolj unikaten glasbeni izraz. To je tako kot pri vinu. Pri meni kupujejo ljudje, ki ne iščejo uniformiranosti in prihajajo z vsega sveta, morda le še iz osrednje Afrike nisem imel kupca. Zato ker gre za živa vina z značajem.
Ste z vini začeli delati po naključju?
Povsem naključno. Potem ko sem se ločil, se mi je podrlo življenje in nisem vedel, kaj bi. Bil sem brez denarja in poklical sem vinarje, ki so mi sprva pomagali ter dali vino na up. Še vedno delam bolj z vinarji kot z vinom oziroma stike navezujem na podlagi človeške všečnosti in simpatij, se je pa izkazalo, da mi je praviloma všeč tudi njihovo vino.
Hočete reči, da ste pri vinih celo bolje izpeljali idejo kot v glasbi?
Kar zadeva snemanje in produciranje, niti ne, medtem ko na lastno glasbeno zasedbo nikdar nisem preveč računal, saj sem vedno vedel, da nam manjka nekaj specifičnosti izraza. In da, vinskega posla se lotevam s podobnim dojemanjem. Iščem specifiko in prepoznavnost.
