Kameleon rocka je bil vzdevek, ki si ga je Bowie zaradi prehajanja iz žanra v žanr in menjave podob za časa življenja priigral, pri čemer se je tako kot njegova vrstnika iz letnika 1947 Iggy Pop in Elton John uveljavil pod umetniškim imenom. Njegovo rojstno ime je bilo David Robert Jones. Z Iggyjem Popom je tudi neposredno sodeloval, z Eltonom Johnom se nista prenašala, vseeno pa sta imela veliko skupnega. Pri obeh je slišati smisel za šlager in postviktorijansko popevkarstvo, oba sta prej predstavnika srednjega razreda kot heroja delavstva in oba sta bila neke vrste čudežna otroka, ki sta že v otroštvu osupljala okolico s svojo nadarjenostjo. Prav tako sta oba uspela s pomočjo vesoljskih tematik. Bowie s skladbo Space Oddity, Elton John s skladbo Rocketman.
Očetovo spodbujanje
Bowieja je v rokenrol obrnilo, ko je pri devetih letih slišal skladbo Tutti Frutti Little Richarda. Pri desetih letih je že igral več inštrumentov in v osnovni šoli uprizarjal male gledališke rokenrol muzikale. Obenem ga je oče, ki je bil uradnik v dobrodelni organizaciji, podpiral in spodbujal, da se izoblikuje v zabavljača. Prek poznanstev mu je na primer uredil, da je pri enajstih osebno spoznal Tommyja Stilla, angleškega pevca, ki velja za prvega otoškega rokenrol zvezdnika iz sredine petdesetih, iz obdobja pred pojavom štiri leta mlajšega Cliffa Richarda.
Če je bil osnovni rokenrol smer takšnih in drugačnih outsiderjev, je bil v primeru Bowieja že načrtno šolanje. Vpisal se je na tehnično šolo, na kateri je ključno pedagoško vlogo odigral učitelj likovnega pouka, ki ni bil kdor koli. Owen Frampton, kot mu je bilo ime, je bil alternativec, ki je uvajal poučevanje industrijskega oblikovanja, in obenem oče kitarista Petra Framptona, Bowiejevega sošolca, ki je ob polnem sodelovanju ter spodbudi očeta prav tako postal samostojni pop zvezdnik. Poučeval ju je tudi boks, kar gre nemara upoštevati pri podatku, da je bil mladi Bowie pretepač. V pretepu pri šestnajstih je doživel poškodbo šarenice, zaradi katere sta njegovi očesi dajali vtis, da sta različnih barv, kar pa je dodatno nadgradilo androgenost njegove pojave.
Gre za generacijo, ki je bila že seznanjena s potenciali pop glasbe. Zgovorne so Bowiejeve besede v pismu, ki ga je pri petnajstih napisal glasbenemu menedžerju, naj za njegovo tedanjo skupino stori podobno, kot je Brian Epstein za The Beatles, in zasluži milijon. To mu je posredno res odprlo vrata založbe Northern Records, ki je bila v lasti The Beatles, vendar s prvim posnetkom, s skladbo Liza Jane iz leta 1964, ko jih je štel sedemnajst, ni nikogar presunil. Kljub polni medijski podpori. Takšnih rokenrol skladb v duhu tedaj vladajočih The Betales je bilo preobilo in tudi v nadaljevanju je bil neuspešen, zaradi česar je konec šestdesetih opustil klasične rokenrol poskuse in se pridružil multiumetniški glasbeno-gledališko-pantomimični zasedbi, ki je izvajala tudi akustično folk glasbo. Z njo se je na primer odpravil na turnejo z Marcom Bolanom, zvezdnikom zasedbe T. Rex, ki je imel dotlej podobno neuspešno glasbeno kariero oziroma je bil bolj kot pevec cenjen kot pesnik. In za večno ostaja odprto vprašanje, kdo je kralj glam rocka, Bolan (izvorno Mark Feld) ali Bowie.
Sinergija s poletom na Luno
Prelomno Space Oddity, skladbo o astronavtu Tomu, ki je izgubljen v vesolju, je Bowie napisal v nespodbudnih osebnih okoliščinah, navdahnjen s filmom 2001: Odiseja v vesolju iz leta 1968 pa tudi s skladbo New York Mining Disaster 1941 zasedbe Bee Gees. Space Oddity je izšla štiri mesece prej, preden so Američani na Luno poslali Apollo 11. Zgodila se je sinergija z dogodkom, saj je BBC skladbo uporabil kot zvočno kuliso ameriških posnetkov. Končno se je prebil na lestvico, čeprav se je istoimenski album slabo prodajal in je pri komercialnem naprezanju posnel celo italijansko različico Space Oddity pod naslovom Ragazzo solo, ragazza sola.
Polno uveljavitev je dosegel leta 1972 s ploščo Ziggy Stardust z uspešnico Starman ter danes zimzelenima Suffragette City in Rock'n'roll Suicide. Z Ziggyjem so se uveljavili tudi »bundesliga pričeska«, androgenost, kostumi, japonski način ličenja in japonski teater na odru, pantomima in vse drugo, kar je Bowieja katapultiralo v prvo pop ligo in ga vzpostavilo kot simbol glamurja ter artizma. Obenem se je deklariral kot biseksualec. Čeravno je lik Ziggyja zaradi prevelike vživetosti vanj leta 1973 uradno ukinil, se do osemdesetih ni mogel izvleči iz vloge izgubljenega rock zvezdnika, kar je vključevalo tako odvisnost od kokaina kot vznemirjanje javnosti s poveličevanjem nacizma, med drugim z izjavo, da je bil Hitler ena prvih rock zvezd. Leta 1977 je te izjave preklical, češ da je bil popolnoma nor.
Prestop v plesno glasbo
Glasbeno ni več stagniral. Preselil se je v ZDA, kjer se je po rokenrolu, akustični psihedeliji in hard rocku naslonil na žanr soula, disca oziroma plesne glasbe. To mu je leta 1975 navrglo prvo osvojitev vrha ameriške lestvice s skladbo Fame, v drugo mu je uspelo leta 1983 s skladbo Let's Dance, medtem ko se je med prvih deset uvrstil še s skladbami Dancing In The Street, Blue Jean in China Girl, ki so izšle v osemdesetih, ko ga je navdahnila nova romantika. Slednje uspešnice izrazitim privržencem njegovega lika in dela pomenijo manj kot skladbe iz sedemdesetih in tudi pri teh obstaja razločna meja med rockersko in plesno fazo. Konec prve pomeni album Diamond Dogs iz leta 1974 z uspešnico Rebel Rebel, začetek plesne faze pa album Young Americans, na kateri je tudi skladba Fame.
Če se za konec vrnemo k primerjavi z Eltonom Johnom. Čeravno je Bowie prodal manj plošč kot vrstnik, velja s svojim eklekticizmom, artizmom in inovativnostjo za najbolj vplivnega pop izvajalca po Beatlesih. Novi val Eltona Johna ni vzljubil, medtem ko je Bowie, ki je bil vpliven tudi modno, predstavljal vrhovni navdih mnogim. In ga predstavlja še danes. Svoj artizem je izpeljal dosledno. Zadnji studijski album Blackstar, šestindvajseti po vrsti, je ustvaril v zadnjem letu življenja, vedoč, da umira, in izšel je dva dni po njegovi smrti.