Damir Imamović, bosanski interpret sevdaha: »Čutil sem, da lahko dam v pesem še nekaj več«

Nekako je šlo, ne nazadnje smo vsi glasbeniki v istem položaju. Sem pa samo za promocijo zadnjega albuma, ki je izšel 3. aprila lani, se pravi sredi prvega vala pandemije, moral odpovedati dvajset koncertov. Zgodil se je nekakšen zastoj, ki je morda v čem tudi pozitiven, angažirati in delati je bilo treba kljub situaciji. Bil sem v Hamburgu, nastopal po Bosni, Srbiji, zdaj smo se končno podali tudi na promocijsko turnejo. Čaka nas deset nastopov, med drugim v Dortmundu na Klangvokal Musikfestivalu, več koncertov bo na Danskem.

Dva koncerta v enem dnevu sta lahko naporna ali pa tudi ne, odvisno od organizacije. Klub CD je komorni prostor, kjer je mogoče igrati naravno, sproščeno, kot v dnevni sobi. Res pa je težje igrati dva velika koncerta pred številnim občinstvom, z močnejšim ozvočenjem, več je tonskega usklajevanja, ti pa hkrati da množica spet drugačno spodbudo.

Kakor kdaj. Ko sem pred desetimi leti snemal solo album v prelepi hiši Svrzo v Sarajevu, sem imel v treh dneh pet koncertov, takrat sem se lahko prepričal, da ni pravila. Glasbeniki, razen morda pop zvezdnikov, ki nastopajo na stadionih, nasploh raje igramo v intimnih prostorih, je pa lahko tudi dvorana za tisoč ljudi dovolj intimna. Ko smo bili pred tremi leti s kvartetom Sevdah Takht na turneji po Mehiki in smo igrali v mestu León, smo nastopili na velikem trgu pred 2200 ljudmi. Sedeli so in nas v popolni tišini poslušali, ne da bi nas prej poznali, ne da bi sploh vedeli, kje je BiH (smeh). Na koncu so nam ploskali, kot ploska intimna jazz publika na kakšen dobro odigran solo. To je bilo res magično.

Od mene se je pričakovalo, da bom nadaljeval družinsko tradicijo, da bom imitiral svojega deda (Zaima Imamovića, op. p.), zato je bilo nekako logično, da sem polovico ljudi razočaral. Druga polovica pa najde v teh mojih interpretacijah nekakšen smisel, znajo se odmakniti od svojih pričakovanj, zato imamo polne koncerte. Ljudje imamo radi ljudsko glasbo, ker nas nagovarja intimno, v maternem jeziku, v jeziku uspavank, ki se jih še spomnimo.

Želel sem povedati zgodbo o sevdah, ki bo opozorila na njegov potencial »storytellinga«. Gre za nekakšen hommage slavnemu konceptu pripovedovanja zgodb v balkanski glasbi, na katerega sta opozorila že ameriška raziskovalca Albert Lord in Milman Parry v začetku tridesetih let 20. stoletja, ko sta prepotovala Balkan in južnoslovanske dežele ter posnela številne ljudske pesmi, te pa so se potem znašle v Lordovi znameniti knjigi Singer of Tales. Dokazati sta želela, da tradicija petja vsebuje tradicijo pripovedovanja zgodb, jaz pa sem hotel poudariti, da je še vedno tako, le da v drugačnem kontekstu.

Če se ozremo v 18. stoletje vse do Hasanaginice, je bil tekst vedno primat. Peli so pesmi tudi po nekaj sto stihov, v epski tradiciji celo po 12.000 stihov, ob goslih in tamburicah, česar danes ni več. Te stare pesmi so v detajle opisovale posamezne junake, vojskovodje, politike, vse to so pozneje zamenjali fotografija, tisk, vizualna kultura. Vendar pa je sevdah v 20. stoletju, z novo generacijo, ki jo predstavljajo Himza Polovino, Hašim Muharemović, Emina Zečaj in drugi, spet postal moderna pesem. Moja prva avtorska sevdalinka na tradicionalni tekst Dva se draga iz leta 2008 je dolga skoraj sedem minut in na repetativen način pripoveduje zgodbo. Takrat me je bilo ravno zato kar malce strah izdati skladbo, a je bila bojazen odveč, veliko ljudi me še danes pozna prav po njej.

Priznam, da sem svoj filozofski angažma opustil že kmalu po zaključku študija, je pa filozofija nedvomno vplivala na moje razmišljanje, tudi v glasbi. Morda sicer ne bi zaznal potencial za spremembe, ki jih v sevdah vnašam. Pomagala mi je, da se nikoli nisem počutil omejenega. Napisal sem tudi knjigo o sevdahu, veliko raziskoval, čutil sem, da lahko dam v pesem še nekaj več kot zgolj to, da jo ponavljam.

Vsi ti žanri, ki prihajajo s Pirenejskega in Balkanskega polotoka, so žanri na stičišču številnih kulturnih vplivov, skupna jim je vitalna fuzija, ki je postala samostojni žanr. Sevdah je morda bližje španskemu flamenku kot portugalskemu fadu, ne toliko po zvoku, bolj po načinu nastanka, ima pa sevdah tudi veliko slojev, tako da so nekatere pesmi bolj fadovske, emotivne, nekatere niso. Primerjave med sevdahom in fadom so sicer pogoste, ne nazadnje besedi izvirata iz istega korena arabske besede »sawda«, kar pomeni melanholijo, hkrati pa menim, da gre pri teh primerjavah bolj za utrjevanje blagovnih znamk, ki jih ljudje pravzaprav pričakujejo.

Inštrumentu pravim tambur, zasnoval sem ga sam, v želji, da spojim resonanco saza, se pravi telesa v obliki hruške, ter vratu kitare. Povezal sem dva odlična mojstra, eden je Ćamil Metiljević iz okolice Sarajeva, drugi pa Luka Zaletelj iz Mengša, tako da igram na zelo zanimiv spoj bosansko-slovenskega znanja.