Na Metelkovi se je z glasbo proslavilo zgodbo, ki se je zgodila pred leti daleč stran na Gerbičevi, na Viču, pa še nekaj novih stvari smo izvedeli. »Klub so ustanovili študentje, ki so bili zaradi prostorske stiske preseljeni v dijaški dom na Gerbičevi, med katerimi je bil tudi Simon Kardum. Bil je prvi vodja prostora, ki je bil sprva bolj usmerjen v literaturo in gledališče, medtem ko je glasba postala pomembnejša okoli leta 1988, sočasno s tem, ko sem vodenje prevzel od Damirja Domitrovića, ki je kasneje ustanovil festival Ex Ponto,« se spominja Marko Knez, ki je kasneje ustanovil klub Cvetličarna in ga dolgo tudi vodil.
Bunker je bil prava valilnica kadrov
Sprva so v Bunker spuščali obiskovalce brez vstopnine. Klub je deloval v zaklonišču, ki pa ni bilo pod zemljo, temveč je bilo zgrajeno na površini in se je čezenj nasulo umeten hrib, zaradi česar je bila njegova notranjost manj vlažna, kot je v zakloniščih sicer. V primerjavi z običajnimi podzemnimi zaklonišči Bunker prav tako ni imel stopnic, kar je bilo prav tako ugodno. Sanitarije je pridobil naknadno, potem ko se je začel na zabaviščni karti Ljubljane uveljavljati v času občega brstenja ponočnjaštva.
Konec osemdesetih let so se obratovalni časi klubov začeli podaljševati onkraj prve ure zjutraj in tudi Bunker je obratoval do pol pete zjutraj. Na zgolj tako imenovani alternativni sceni (da ne omenjamo preostalih klubov) so malodane vsakodnevno delovala prizorišča kot K4, Palma, KUD Franceta Prešerna ali galerija ŠKUC. Celo Turist je uvedel alter ponedeljke, čemur so se v zgodnjih devetdesetih letih pridružili še Metelkova, Orto bar, Hound Dog. To se je nadaljevalo tja do leta 2000, če ne 2005, ko je nočnemu dogajanju v Ljubljani obče zadala udarec tragedija v klubu Lipa ali ko je leta 2007 nastopil kadilski zakon, s katerim je bilo zlato obdobje ljubljanskega nočnega življenja končano. »To so bili časi, ko si šel najprej v ŠKUC, potem v KUD Franceta Prešerna, na koncu pa še v Bunker,« je svoje nekdanje vektorje gibanja opisal eden od udeležencev. Spet drugi se je spomnil, da je bil ob vhodu v klub grafit: »Oko za oko, pasta za zube.«
Rokerska drža Bunkerja
Čeravno sta bila tudi disko Študent v Rožni dolini in kasnejši klub FV domislica študentov, ki niso bili iz Ljubljane, so bili v primeru Bunkerja tudi obiskovalci študentje iz drugih krajev, ki so živeli bodisi na bližnji Gerbičevi ali v Rožni dolini. Tam v tistem času ni bilo študentskega kluba. In medtem ko je v druge klube proti koncu osemdesetih začela prodirati tudi bolj plesna glasba, je Bunker še najbolj vztrajal pri rokerski drži: »To je klub, v katerem so prve ljubljanske nastope izvedli Res Nullius, The Stuff, Kojoti, Messerschmitt, Spoons, Hic Et Nunc, Dicky B Hardy, tudi Hladno pivo, klub, kjer je imela Sanja Grcić prvo modno revijo in kjer je delovala danes nepojmljiva solidarnost,« pravi Tomi Matić, Velenjčan, ki je bil eden prvih klubskih didžejev, kasneje tudi menedžer Res Nullius, glasbeni in filmski producent. V telovadnici blizu kluba so se zgodili tudi večji koncerti, kot na primer tisti razvpiti nastop zasedbe Majke, na katerem si je Goran Bare s ponesrečenim manevrom s steklenico poškodoval glavo. Bil je tudi izhodiščni klub za Matjaža Javšnika, ki je imel tamkaj prvo predstavo, medtem ko članice ameriškega rock tria Babes in Toyland še danes, če le imajo priložnost, ne pozabijo povedati, kako so ob začetku desetdnevne vojne, ko so po koncertu ostale v Ljubljani, dva dni bivale v zaklonišču, v katero je ekipa nemudoma, v eni udarniški noči, nazaj namestila zakloniščne postelje, ki so jih prej odstranili.
Obenem je šlo za klub, v katerem je primat osrednjega petkovega sukača glasbe imel Marjan Ogrinc, torej tisti iz niza glasbenih kritikov in promotorjev iz osemdesetih let, ki je zaprisegal na tako imenovani prvinski ali koreninski rock. »Mao je bil bistven in tudi Zgaga rock festival je nastal v sodelovanju z B51, čeprav ni res, da se je v Bunkerju vrtel samo rock. V dobršni meri, vključno z menoj, se je res, vendar se je občasno dalo slišati tudi kak funk. Ne nazadnje je prav moja ekipa, s katero smo vrteli ob četrtkih, pretežno smo bili študentje FDV, začela z balkan žuri. Po začetku balkanske vojne smo prenehali, žuri so se prenesli v K4,« pravi Igor Bašin Bigor, bobnar, glasbeni publicist in tako kot mnogi akterji Bunkerja dolgoletni sodelavec glasbene redakcije Radia Študent. Glasbo je sukal tudi na sobotni prireditvi, poleg njega še Nešo Stojanović, Robert Loboda - Ceki in Darko Gagula, medtem ko je bil Ogrinc obveščen prepozno, pogrešiti je bilo tudi Terensa Štaderja. Stojanović, ki je bil ob Milku Poštraku eden redkih Ljubljančanov, ki je deloval v klubu, pravi: »Midva sva želela nadaljevati izročilo klubov, kot je bil FV, vendar z novo glasbo, kot so bili Fugazi in te vrste bendi, obenem sva si prizadevala, da bi v klub hodili tudi Ljubljančani, pri čemer v tistem času rokenrol kot tak ni bil posebno priljubljen oziroma se je spet pobral tam enkrat po letu 2000.«
Menza pri koritu
Menza pri koritu je še eden redkih metelkovskih klubov, ki so odprti »kar tako«, brez posebnega razloga in za naključneže. Običajna sobotna vstopnina je tri evre, tokrat je bila pet, kar je še vedno čista bagatela. Poleg tega se bo, kot je najavil Bojan Rojko, organizator dogodka, izkupiček namenil Domitrovićevi hčerki, ki živi v Podgorici. Zbralo se je več kot sto, če ne celo sto petdeset ali več ljudi in tam okoli enih je bilo dogajanje na plesišču za marsikaterega starejšega državljana že tudi preintenzivno gužvasto oziroma preposkočno. V marsikaterem udeležencu se je zbudil staromladinski duh, nemara je kdo izgubil denarnico, ključe od stanovanja ali se sporekel s taksistom. Ob pol štirih, ravno ob skladbi Cop Killer, so na rutinski obhod varnostno tveganega območja prišli možje postave, nakar se je rajanje nadaljevalo vse do pete ure zjutraj ali kako minuto manj, ko je DJ Gagula zavrtel zaključno Celebrate (This party's over, I'm going home), enkratno uspešnico irske zasedbe Emotional Fish iz leta 1990. Vesel večer je bil.