Uveljavila se je na festivalih in dogodkih sodobne glasbe v tujini (Musimonat v Baslu, Frye Art Museum v Seattlu, festival Iš Arti v Litvi, Musikforum v Münchnu) in doma, kjer je tudi sama prek društva Muzina organizirala cikle s sodobno glasbo. Delovala je še v društvih Sirius in Sozven. Zadnja leta sklada tudi za svoji hčerki – Marušo Brezavšček, ki igra kljunasto flavto in je specializirana za historično glasbo, ter flavtistko Anjo Brezavšček, ki se je specializirala za sodobno glasbo, obe pa sta svoj domicil našli v Baslu. V glasbi je tudi njen soprog violinist Branko Brezavšček, s katerim sta nekoč veliko igrala v duu. Skrbi za glasbeno dediščino svojega pokojnega očeta, uglednega skladatelja in misleca Jakoba Ježa.
Ko pride nagrada stanovskih kolegov, predvidevam, so občutki sploh posebni, morda celo ambivalentni?
Naše poklicno življenje teče tako, da ko si ves čas tako zelo v stiku z umetnostjo, ko si vpet v delo, projekte, je nagrada nekaj finega. Umetniki smo kot mali otroci, včasih smo vzhičeni, včasih zapademo v slabo voljo, češ, vse to delam, pa tega nihče ne razpozna kot dragoceno; navkljub dobrim kritikam, odzivom, povabilom. Če pride potem nagrada, dobiš potrditev, da usmeritev, ki jo zastopaš, ima neki smisel, se jo izpostavi, dobi neko podporo in postane prepoznavna.
Ugledni angleški muzikolog prof. dr. Niall O'Loughlin je zelo pohvalil vaš subtilni občutek za kreiranje zvoka.
V Sloveniji nikoli nisem bila vpeta v neke kroge, iskala sem svoje poti in sledila svojim umetniškim impulzom. Ko si potem nekje že umeščen, čeravno v »neumeščenosti«, niti ne moreš več toliko spreminjati lastne pozicije. Posledično ne morem reči, da bi mi bil kdo ravno nenaklonjen, a bila sem na svojih poteh. Toda ko sem hotela izvedbo z orkestrom, sem šla do dirigenta in takratnega umetniškega vodje Slovenske filharmonije Marka Letonje in ni bilo nobenega problema. Videla sem, da me cenijo, in so potem moje delo tudi izvedli. Včasih si človek sam postavlja predse ovire in misli, da se nekaj ne bo dalo, a se potem izide.
Mlajše generacije skladateljev so verjetno bolj spretne v samopromociji, obvladujejo socialna omrežja?
Da, zrasli so s tem, sprejemajo situacijo, kakršna je, in ne bi sodila, ali je to dobro ali slabo. Mi smo še otroci socializma in smo hoteli sami kreirati situacije in okolje, ki bi nam umetniško ustrezalo; kdor se ni znal ali hotel prilagajati, se mu je to potem lahko vrnilo kot bumerang, in tako je verjetno tudi danes. Tudi sama sem šla kdaj v kakšen kompromis, čeprav v umetnosti preveč kompromisov ni dobro, ker stvari razvodenijo. Čas pa teče dalje, stvari se spreminjajo in zanimive stvari se pojavljajo znova in znova.
Vsaj nekdaj je bilo tako, da je nekdo moral najprej uspeti v tujini, preden so ga začeli ceniti tudi doma.
To še vedno drži, se pa umetnik, umetnica v tujini nekako prekali in prevetri ter se bolj realno umesti v prostor. Drugo pa je, da katero koli stvar začneš tu razvijati, si kmalu nekako sam. Ni dovolj ljudi, sploh v glasbi, pri sodobni glasbi pa je krog še ožji. Akademija je bila v tistih časih premalo odprta, zato sem zlasti v prvi fazi ustvarjanja veliko raziskovala sama in iskala resonance svojih intenc tudi v tujini. Razmišljam: študenti so lahko pri nekem uglednem skladatelju in se tega vpliva potem težje otresejo. Seveda to nikakor ni nujno slabo, a če iščeš sam, si bolj neobremenjen, brez strahospoštovanja in morda lahko celo zajemaš širše – določene elemente dlje razgradiš, se prej dokoplješ do bolj univerzalnih stvari.
Ko ste začenjali komponirati, vas je bilo bolj malo skladateljic, kajne?
Dolgo časa sem bila na sceni pravzaprav edina ženska, čeprav so bile pred mano že skladateljice, ki pa so pisale bolj za manjše zasedbe, zbore, samospeve. Praktično sem bila do Larise Vrhunc in Urške Pompe edina. Med tistimi, ki so pozneje končale kompozicijo, sta starejši od mene Brina Zupančič in Blaženka Arnič. Moram pa reči, da je bilo v času študiju vse relativno korektno, čeprav sem že takrat slišala kakšno dvomljivo pripombo, češ, ali ženske sploh lahko komponirajo, ali pa da mi je oče napisal skladbo. Samo enkrat ali dvakrat sem očetu pokazala sveže napisano delo, in ker je bil zelo strog, me sploh ni nič pohvalil. Seveda je bil dobronameren, in če je bilo treba, mi je pomagal, recimo pri pripravah na zahtevne sprejemne izpite na akademiji. Nekatere moje kompozicije so mu bile pozneje všeč, enkrat mi je celo namenil oceno, da sem »mojster«. Vedno sva imela lep odnos, pozneje sva se cenila tudi profesionalno, čeprav si po skladateljski govorici nisva preveč podobna.
Mama, ki je bila koncertna pevka, je mojo glasbo včasih bolje razumela, imela je zelo širok, odprt diapazon glede umetnosti nasploh. Žal ni naredila večje kariere kot pevka, značajsko je bila zelo skromna, težko je bilo priti v operno hišo, kamor si je želela, je pa med drugim posnela očetova dela in Kogojeve samospeve. Izjemno hitro se je učila in je bila sposobna v kratkem času naštudirati težke partiture. Imela je lep, mehak, a močan sopran.
Spomnim se vas, s kakšno spoštljivostjo ste vedno skrbeli za očeta, tako rekoč do zadnjega ste ga vozili tudi na koncerte, po njegovi smrti pa ste prevzeli skrb nad njegovo dediščino. Koliko vam je uspelo urediti ta material?
Glede na to, da imam še toliko svojih projektov in načrtov, dediščina še ni urejena, sem jo pa začela urejati. Materiala je zelo veliko. Predala ga bom v NUK, da bo na voljo stroki, vseeno pa bi se rada najprej sama prekopala skozi zapuščino, da sploh vem, kaj je zapustil, in da se kaj pozneje ne izgubi. Všeč mi je, da lahko pregledujem njegove notne zapise v rokopisih in z večkrat redigiranimi natisi, kar mi jasni sliko, kako je delal in razmišljal. Bil je izredna osebnost na mnogih področjih.
Nedavno ste se na Pedagoški fakulteti uradno upokojili. Bo zdaj več časa za skladanje?
Upam, da bo zdaj več časa, da se posvetim pisanju, ideje so že tu. Po eni strani si želim napisati še kaj za orkester. Pred kratkim sem po naročilu Društva slovenskih skladateljev napisala simfonično delo za mlade in sem tu tudi našla lep izziv; zelo me zanimajo vse te barvne kombinacije različnih inštrumentov in inštrumentalnih skupin. Nadaljevati pa želim tudi v drugih zvrsteh, elektroakustiki, scenski in komorni glasbi.
Pri komorni in solistični glasbi mi je všeč intima, ki jo zasedba omogoča. Rada delam z glasbeniki v živo, preden izvedejo moje skladbe. Če imajo poustvarjalci s skladateljem osebni kontakt, lažje začutijo tako skladbo kot skladateljevo misel, kar izvedbo poglobi. So kakšni glasbeniki, ki potrebujejo več časa, da osvojijo moje ideje, a ko jim uspe, pravijo, me potem radi igrajo. Mislim, da jim največ problemov povzroča časovna komponenta in časovna pomenskost, kajti vsaka frazica ima neki pomen v tisti celoti in mora biti pravilno izvedena. Velik poudarek je na oblikovanju v okviru diha, kar zahteva občutljivo uravnavanje; včasih izvajalec ni povsem suveren, ker ni ritmičnega utripa, ki ga je vajen.
Izvajalci so pri sodobni glasbi večinoma zelo previdni, bojijo se, da ne bi verno odigrali vsega, kar je v zapisano v notah. Včasih jim umanjkajo pogum in izkušnje eksperimentiranja, s čimer bi pridobili izrazno moč, ki jo ima sodobna glasba večkrat v sebi na doživljajskem nivoju. Z osebnim kontaktom s skladateljem pa se te bariere lahko preseže.
