Posnetki na njegovi zadnji, dvojni plošči Hommage à cliché so prerez njegovega ustvarjanja zadnjih petih let. Zajel je druženje s petdesetimi različnimi nadžanrskimi glasbeniki, v različnih formacijah. Promocijski koncert bi moral biti že spomladi, najprej na dunajskem International Accordion Festivalu in nato še v Cankarjevem domu (CD). Ponovno so ga v CD napovedovali konec oktobra, a ga žal tudi ne bo.
Kako občutite ponovno karanteno, odpovedi koncertov, ukrepe politike?Po tviteraško rečeno: občutki so še najbližje slabi neskončnosti vračanja vedno istega. Vladajoča politika z dosedanjimi ukrepi, zakoni in izkazano nenaklonjenostjo umetnosti nasploh samozaposlenim in nevladnemu neprofitnemu sektorju ne vzbuja zadostnega vtisa verodostojnosti in zaupanja. Zlasti od Zujfa naprej v katastrofalno materialno podlago vrta dodatne luknje. Grozi, da bo ta država po hitrem postopku izgubila v več desetletjih, če ne celo stoletju in več, mukoma akumulirani realni »kulturni kapital«, brez katerega država realno ne more obstajati. Virtualno državo pa, zahvaljujoč Neue Slowenische Kunstu, že dolgo imamo in ne potrebujemo kakšnega domačijskega nadomestka.
Hommage à cliché ste razdelili na dva dela: prvi, Harmonikarjenja, se začne zelo baročno, drugi, Obredovanja, pa se poklanja žrtvam prve svetovne vojne na soški fronti.Bach je bil zamlada moj najljubši skladatelj. Harmoniko sem začel igrati prav zato, ker mi je bila zelo všeč njegova orgelska glasba. Mama me je spodbujala h klavirju, sam pa sem harmoniko videl kot bližnjico do orgel. Zvok harmonike se nedvomno približa zvoku orgel, sploh v povezavi s helikonsko kromatično basovsko klavirsko harmoniko ali pa akordeonom, ki ima poleg kromatičnih basov še vse potrebne registre za celotni spekter »orgelskih« zvokov. Basi na moji harmoniki so namreč omejeni s »stradella« standardnim kvintnim krogom. Na plošči sem sicer zbral koncertne posnetke avtorskih skladb treh harmonikarjev, poleg mene še kolegov Otta Lechnerja in Paula Schubertha, ter improvizacije z različnimi glasbeniki in različnim inštrumentarijem.
Če je prva harmonikarska zgoščenka orkestrsko čistejša, kompozicijsko bolj urejena, druga temelji bolj na zvočnosti in improvizaciji. Gre za posnetke projekta Javorca – Resurekcija, kjer je z Jeleno Popržan, Ano Kravanjo, Samom Kutinom in Vidom Drašlerjem sodelovalo tudi deset domačink vokalistk – recitatork. Koncertni ritual v cerkvi na Javorci so v živo prek videostreaminga hkrati spremljali na Sotočju na festivalu Sajeta, pred Kinom Šiška, v stari Gorici in Celovcu. Sam nisem igral, sem pa projekt zasnoval in vodil iz montaže. Koncert smo v prirejeni verziji, s Schuberthom in harfistom Eduardom Raonom, ponovili v Španskih borcih v Ljubljani. Posnetki na plošči so tako z več prizorišč in so med seboj tudi pomiksani. Nosilno skladbo projekta Mémoires du soldat najdete v treh različicah, ena recimo je s koncerta v CD, ko sem jo priredil za zasedbo The Madleys & goste. Pri Javorci je zanimiva uvodna kantata Soči, po besedilu Simona Gregorčiča in glasbi skladatelja Hugolina Sattnerja iz leta 1916. Posnetek uverture in dveh kitic je tokrat objavljen prvič na nosilcu zvoka. Šele pred kratkim sem odkril edini posnetek te kantate z našim radijskim orkestrom in zborom, vendar je šlo samo za arhivsko snemanje.
Bo legendarni harmonikarski kvintet Accordion Tribe še kdaj zazvenel?Pred štirimi leti smo se v okrnjeni zasedbi nazadnje sestali v Švici, z Ottom Lechnerjem pa seveda sodelujeva ves čas, to je že 25 let. V zasedbi so bili še Guy Klucevsek, ameriški Slovenec, ki izvira iz newyorške down-town scene, Maria Kalaniemi je zaslužna za drugačen pristop do ljudske glasbe na Finskem, Šved Lars Hollmer je naši zasedbi prispeval zvok progresivnega rocka in cirkusa ter je imel sploh velik smisel za skladanje skladb za več harmonik. Žal je leta 2008 umrl, mi pa smo sčasoma nehali igrati, saj ni imelo več pravega smisla.
V zasedbi samih harmonik je lahko seveda precej hrupno, zvok je poln, se med seboj zliva in nasploh ni preprosto igrati skupaj. Je pa krasno, ko vsi zažingamo hkrati. V orkestru nas je kar 15 stalnih članov, to je šele hrupno (smeh). Harmonikarski orkestri sicer niso neobičajni, imajo jih po šolah, vendar jih je malo, ki igrajo resen, avtorski repertoar. Mi pa smo komponisti performerji. Igramo skladbe članov orkestra in članov Accordion Triba.
Kdaj niste Bratko Bibič in ste recimo Bridko Bebič, Brutko Bimbič, Bruhko Bombič, der Balg-Beisser? SAZU na svoji spletni strani natančno beleži vse vaše številne vzdevke.Moje ime je zelo hvaležno za zbijanje šal iz lastnega kulta osebnosti. Imena so bila vezana na posamezne projekte, pod temi imeni so izhajale tudi plošče. Lahko sem pingvin – ali pa tudi ne, kot sem v francoščini v poklon Magrittovi pipi (To ni pipa!) dopisal na podobo zadnjega cedeja, ki jo je oblikoval kolega Milan Erič: »Ceci n'est pas un pingouin. C'est moi!« To ni pingvin. To sem jaz!
