Priporočil nas je Dan Boeckner iz skupine Wolf Parade, sicer zelo dober poznavalec tukajšnje scene. Ne vem, ali so Arcade Fire sploh iskali predskupino za nekaj evropskih datumov, a očitno smo jim bili všeč in kmalu smo v rokah imeli ponudbo za pet koncertov. Zaradi zahtevnih logističnih zadev smo lahko izbrali le tri datume, v Pragi, Budimpešti in Bukarešti, zavrniti pa smo morali nastopa na Dunaju in v Zürichu. Turneja je minila brez zapletov, vse načrtovano in dogovorjeno je bilo spoštovano do najmanjše podrobnosti, člani Arcade Fire in spremljevalna ekipa nas v nobenem trenutku niso podcenjevali ali se do nas vedli pokroviteljsko.
Tako smo dobili priložnost igrati pred večtisočglavo množico ljudi v mestih, kjer smo pred tem morda napolnili manjše klube. Hkrati smo v živo izkusili logistiko velike koncertne produkcije, ki nam je bila do tistega trenutka nedosegljiva. In, ne nazadnje, sem s pevcem Winom Butlerjem igral košarko. Ker je zelo tekmovalen tip človeka, sva vedno igrala v isti ekipi, da ne bi nastali neprijetni zapleti ali poškodbe.
Kako doživljate razvoj benda v zadnjih letih?Če verjamete ali ne, prav nič se ni bistveno spremenilo. Pristop je povsem enak, enak je način, kako nastajajo naše pesmi, le bolj uigrani smo in naš nastop je zato precej boljši. To je seveda rezultat koncertne kilometrine, ki je za nami. V tem času smo se iz čistega undergrounda prebili tudi na nekoliko večje odre, a nikdar nismo pozabili, od kod smo izšli, kje je pravzaprav naš dom. Še vedno igramo povsod, kamor smo povabljeni, tudi na najmanjših odrih, da ohranimo čvrst stik s tlemi. Z rokenrolom ne bežimo od realnosti, temveč se z njim preprosto – izražamo. To je naš jezik, naš način komuniciranja s svetom.
Je nova generacija skupin, ki ji še vedno pripadate, sposobna izraziti nekaj univerzalnega v luči družbeno angažiranih sporočil? Ali imajo ti umetniki sploh še interes ali voljo zavzeti jasno in glasno stališče proti krivicam?Že nekaj časa opažam, da se na področju nekdanje Jugoslavije bolj kot v inozemstvu uveljavlja neka kultura pričakovanja, skoraj zahteva, da morajo biti rokovski bendi angažirani; njihov obstoj je skorajda pogojen z nekim neopredeljivim družbenim sporočilom. Meni to ni všeč, saj tovrstna pričakovanja pripeljejo do precej površnih in posiljenih sporočil, ki obstajajo zgolj zato, da bi zadovoljili ta pričakovanja. Kako je pravzaprav mogoče poslati neko univerzalno, vsem sprejemljivo sporočilo? In zakaj se tovrstnim dejanjem sploh podrediti, saj vemo, da je družba zbir različnih sodb, kjer se vrednote po nekem nenapisanem pravilu uravnavajo. Ne verjamem, da obstajajo neka vsem sprejemljiva sporočila, ki bi oblikovala obče sprejemljive vrednote. Osebno mi je ljubše, da se stvarnost problematizira skozi neko osebno zgodbo kot z vpitjem parol!
Nekoč ste vseeno zavpili: »Mislim, da je nedvoumno jasno, da je socializem edini pravi izhod!«Leta in leta načrtnega posiljevanja z antikomunizmom so nas učila, da je skupinskost oziroma kolektiv splošno neprimeren pojem, neki zagovor množičnosti, znotraj katere človek izgublja samega sebe. Vendar je realnost nekaj povsem drugega: ljudje smo kolektivna bitja, ki ne moremo dihati izolirano od skupnosti, saj je od njene organiziranosti odvisno tudi naše življenje. To niso medsebojno izključujoči se pojmi, tako kot tudi politika ni zgolj stvar posameznikov, temveč širšega kroga ljudi. V kolektivnem ustvarjanju se skriva tudi neopisljiva privlačnost rokovskih skupin, ki si razdelijo delo, da bi na zunaj delovale enotno. Pravzaprav se niti sam ne morem odločiti, ali je rokenrol strogo individualna stvar, saj so osebne izkušnje posameznika odvisne od kolektivne atmosfere vseh sodelujočih. Po drugi strani vsi vemo, koliko vojn in nesreče sta zagrešili destruktivna moč kapitala in dominantna logika trga, pri čemer neenakost nenadzorovano raste, namesto da bi se razlike zmanjševale. Možnosti sta zgolj dve: nadaljevanje enosmerne poti v barbarstvo ali reorganizacija in družbena porazdelitev na podlagi pravičnejših principov, to je socializem.
Ali vidite luč na koncu predora?Luč na koncu predora predstavlja izključno propad ameriške zunanje politike in njenega vojaškega delovanja. To je prvi pogoj, brez katerega se ne bo zgodila nobena korenita globalna, niti lokalna sprememba.
