V Londonu delujoči hrvaški violinist in mojster za »staro« glasbo Bojan Čičić, ki je bil januarja letos rezidenčni dirigent orkestru in zboru Slovenske filharmonije na 7. Filharmoničnem festivalu baročne glasbe, je tudi gost 40. Festivala Radovljica, ki trenutno poteka v tem gorenjskem srednjeveškem biseru. Če so Čičića v Slovenski filharmoniji izbrali, da ne bi izvajali zgolj znanih del baročnih skladateljev, kot so Bach, Vivaldi in Händel, ga je umetniški vodja radovljiškega festivala Domen Marinčič povabil ravno zato – da v dveh večerih izvede šest Bachovih sonat in partit za violino solo, kar pa bo novost tudi za izvajalca samega. To bo storil danes in jutri v radovljiški graščini. Čičić že vrsto let živi v Londonu, kjer je koncertni mojster znamenitega orkestra Academy of Ancient Music in ansambla Florilegium, ima pa tudi svoj ansambel Illyria Consort, s katerim raziskuje redkeje izvajani repertoar 17. in 18. stoletja. Da je mojster Bachovega repertoarja, je dokazal denimo s posnetkom skladateljevega Koncerta za dve violini (skupaj z violinistko Rachel Podger), ki ga je revija BBC Music Magazine razglasila za najboljši posnetek te skladbe. Čičić poučuje baročno violino na Kraljevem glasbenem kolidžu v Londonu.
Kako je Bach razumel oziroma doživljal violino kot inštrument, kako
vi skozi violino in širši glasbeni
kontekst razumete Bacha ter kako lahko Bach (skozi vaš violinski program) nagovori sodobnega poslušalca?
Bach je bil tudi sam violinist. Njegova prva zaposlitev je bila violinist v orkestru v Weimarju, kar se zdi v 18. stoletju nekaj običajnega, saj so bili tudi Telemann, Händel in celo Mozart na začetku svoje kariere violinisti oziroma koncertni mojstri. Kar sem se naučil o Bachovem odnosu do katerega koli inštrumenta, je to, da je bil ta vedno enak: znal je prikazati vse zmožnosti inštrumenta, od najnižje do najvišje note, bodisi je pisal za prečno flavto, violo d'amore, trobento ali kakšen drug inštrument. Bach si je torej vedno prizadeval pokazati vse atribute katerega koli inštrumenta, za katerega je takrat pisal. Pomembno je poudariti, da je njegova glasba neuničljiva, saj jo je mogoče izvajati v aranžmaju na vseh inštrumentih, tereminu, bas saksofonu ali marimbi. Vedno se da ob izvajanju njegove glasbe izvleči kaj novega.
Sam ga bom igral na violino, izdelano leta 1703, približno 17 let pred njegovim rokopisom s sonatami in partitami. Pomembno vlogo pri izvedbi bo imel baročni lok, s katerim se je mogoče približati načinu izvajanja stare glasbe v Bachovem času. Navsezadnje je prav »glas« violinista tisti, ki največ pripomore k realizaciji neke izvedbe – in v tem je tudi največja razlika med moderno in baročno violino.
Kako naporno je za interpreta igrati zahtevnega Bacha dva večera zapored?
Prvič bom ta dela izvedel v dveh večerih. Rachel Podger, pri kateri sem študiral v Londonu, mi je svetovala, naj izvedbi pristopim »noto za noto«, torej, kot sem jo razumel, brez velikega dramatiziranja.
Nedavno ste nastopili kot solist v Vivaldijevih Štirih letnih časih s Komornim orkestrom Dvorane Kioi iz Tokia. So kakšne podobnosti med obema mojstroma komponiranja
za violino?
Vivaldi je dejansko enostaven v primerjavi z Bachom, saj je pisal za violino precej idiomatsko. Čeprav zveni virtuozno in »težko« za igranje, se torej niti ne približa zahtevnosti Bachove glasbe, ki od izvajalca zahteva igranje v vseh registrih, z različnimi potezami loka, pri čemer ima vsaka nota svoj pomen. Vivaldi nima takšnega pristopa.
S svojim ansamblom Illyria Consort ste pred kratkim izdali album z naslovom Pyrotechnia, na katerem je tudi doslej neizvajani Vivaldijev violinski koncert. Za kakšno glasbo gre?
Resnično sem srečen, da sem imel priložnost posneti Vivaldijev manj znani violinski koncert, ki je fantastičen. Imel sem priložnost govoriti z Olivierom Fouresom, ki je ta koncert zaključil na podlagi fragmentov, ki nam jih je zapustil Vivaldi. To samo dokazuje, kako malo poznamo obsežen opus tega skladatelja. V njegovi glasbi je mogoče najti marsikaj in v njej tudi uživati.
Poglabljate se v literaturo tudi manj »razvpitih« skladateljev, denimo potujočega violinskega virtuoza Giovannija Giornovichija ali Giovannija Stefana Carbonellija. Koliko je še takšnih »neodkritih« biserov v violinski literaturi? Verjetno več kot za eno življenje …
Moj pristop k stari glasbi izhaja iz študentskih dni na Akademiji za glasbo v Zagrebu. Takrat sem začel poslušati zgoščenke stare glasbe z deli Biberja, Maraisa in renesančnih mojstrov, o katerih sem malo vedel, a njihovi posnetki so mi osvetlili ustvarjalnost vseh poznejših meni neznanih skladateljev. S svojimi posnetki sem želel opozoriti na pozabljene skladatelje in s tem navdušiti novo generacijo poslušalcev, da najdejo skladatelje, ki so vredni naše pozornosti v prihodnosti. Nedavno sem posnel Scherzi da Violino Johanna Jakoba Waltherja, ki je bil najslavnejši violinist v nemških deželah generacijo pred Bachom, a o njem vemo zelo malo. Uvidel sem veliko povezav s tem delom iz leta 1676 ter Bachovimi sonatami in partitami, o katerih recimo med študijem baročne violine v Parizu ali Londonu nisem vedel ničesar. To je dokaz, da se leta po končanem masonskem študiju vedno lahko naučimo česa novega.
