Anoushka Shankar, glasbenica: Moj priimek je tudi moje prekletstvo

Anoushka nadaljuje tradicijo svojega očeta, vendar ji dodaja svoje poudarke. Lahko bi celo rekli, da se je notranje povsem osamosvojila, četudi je na vsakem koraku deležna številnih primerjav ali vzporednic na podlagi slavnega porekla. Do neke mere ji to godi, razume takšna vprašanja, vseskozi pa tudi poudarja, da razvija sebi lastno umetniško pot, na kateri je do tega trenutka ustvarila devet studijskih albumov in koncertni album Live at Carnegie Hall, za katerega je prejela prvo od šestih nominacij za nagrado grammy. Nasploh je Anoushka Shankar topla in zabavna oseba, ki na vprašanja odgovarja z nasmeškom in hkrati izraža hvaležnost, da si človek vzame čas zanjo.

Po svoji pravi naravi je sitar indijski inštrument, vezan predvsem na indijsko klasično glasbo. To je še vedno njegova ključna ali prednostna vloga, ki pa se je z leti prilagajala trendom in eksperimentom v popularni glasbi. S tem seveda ni nič narobe in velika večina klasičnih indijskih glasbenikov, vključno z mojim očetom, tovrstni rabi sitarja ni nasprotovala ali ji kakorkoli oporekala. Prav s tem je preostali svet spoznal našo glasbeno kulturo, bogato dediščino indijske klasične glasbe in folklore. Sitar seveda ni prevzel osrednje vloge v popularni glasbi, temveč se je vanjo vpletal v etapah oziroma valovih: v nekem obdobju je bil bolj, v drugem pa manj prisoten. Nekaj trenutkov je bil skorajda pozabljen, potem pa so mu nove generacije – kot je bila jazzovska v sedemdesetih letih ali drugogodbaška v devetdesetih – znova posvetile več pozornosti. Sama sitar doživljam kot vsestranski inštrument, dovzeten za spajanje različnih godb. V pop glasbi sicer nisem domača, rada pa občasno eksperimentiram z različnimi slogi v sinhronizaciji z indijsko klasično glasbo.

Gre za izbiro, ki je zavestna. In gre za vrednote. Ob očetu Raviju Shankarju sem odrasla ob indijski klasični glasbi in se že od malih nog učila od enega največjih mojstrov indijske glasbene tradicije. Vseeno si ne zatiskam ušes pred današnjim svetom. Poslušam različno glasbo in med ustvarjanjem avtorske glasbe zelo rada eksperimentiram, saj se svet vrti naprej, in ne nazaj. Ko pa se ukvarjam s tradicijo, sem v celoti in brez odstopanj posvečena njej. Najlažje bi to primerjala z ljudmi, ki govorijo več jezikov. Vsak, ki govori dva ali tri jezike, lahko izbere, kateri jezik bo uporabljal v izbranem trenutku. Mora izbrati, saj ne more mešati besed različnih jezikov, ker ga sogovorec ne bi razumel. Tako se obnašam tudi sama: ko napovem klasično turnejo, na odru izvajam izključno indijsko klasično glasbo, kadar pa avtorsko, se osredotočim predvsem na eksperimentalno glasbo. Preklapljanje mi ne povzroča nobenih težav.

Pri tej izbiri stvari niso več tako črno-bele. Izključevanja nikoli niso pomenila ničesar dobrega. Glasba je namreč živo tkivo in kar imam še posebej rada pri indijski klasični glasbi, je to, da ne gre za napisano obliko glasbe, temveč se iz roda v rod prenaša izključno z ustnim izročilom. To pomeni, da se je skozi stoletja razvijala. Vsaka nova generacija ji je vtisnila svoj pečat, vanjo je vnesla svoje poudarke in ji odvzela tuje. Tudi sama nisem brez greha, kar se tega tiče. Po letih skladanja moderne avtorske glasbe sem potem, ko sem se znova posvetila klasiki, vanjo nehote vnesla nekaj svojega. Gre za različne tokove, ki se stekajo v osrednji stržen, kjer pride do spontanega sožitja izvajalca z izročilom.

Vsak pionir je deležen ostrih kritik, vsak pionir mora iti skozi proces izključevanja, preden ugotovijo, da tradiciji noče nič slabega. Moj oče je bil nedvomno pred časom, prvi, ki se je v Indiji spogledoval s popularno glasbo; in ko si pri nečem prvi, je preostalim ljudem okoli tebe tvoje početje tuje, zato te obsojajo. Ravi je vedel, da ga bodo obsojali, vedel pa je tudi, da se bodo razmere kmalu umirile in da bodo kritiki spoznali, da je za indijsko glasbo naredil več dobrega kot slabega. Prav z njim je zahod spoznal našo glasbeno kulturo, se začel zanimati zanjo. S tem so se odprla vrata številnim neznanim indijskim glasbenikom, nenazadnje tudi meni, ki poleg tega nosim še njegov priimek in hodim po njegovih stopinjah. Vse tisto, zaradi česar so ga v šestdesetih in sedemdesetih letih puristi obsojali, so slabih dvajset let kasneje počeli tudi sami. Danes je nekaj povsem običajnega, da se indijski glasbeniki ukvarjajo s klasično in eksperimentalno glasbo, da sodelujejo pri projektih jazz ali pop glasbenikov ali obratno. Dialog poteka v obe smeri. Razvoja glasbe ni mogoče zaustaviti. Kdorkoli se temu upira, ga bo povozil čas. Glasba ga bo zaobšla in nadaljevala svojo pot.

Na to vprašanje je težko odgovoriti. Oba sva razvila svojevrsten odnos do inštrumenta, vendar sem med odraščanjem veliko prevzela od njegove umetniške dvojnosti. Spoznala sem, da je mogoča, da si lahko legenda klasične indijske glasbe in obenem povsem svoboden v lastni ustvarjalnosti.

Moja osebnost najbolj vpliva na glasbo, ki jo ustvarjam, torej je oboje medsebojno povezano. Moja umetnost je tudi moj osebnostni podpis. Da sem odraščala na treh kontinentih, je bilo srečno naključje, ki mi je ponudilo različne poglede in mi dalo številne priložnosti. Če si s tem soočen že kot otrok ali najstnik, se stalno sprašuješ, kdo pravzaprav si v kontekstu jezikovnega in kulturnega okolja, v katerega si prišel. Pod istim soncem, vendar na drugačni geografski širini moraš vedno znova poiskati svoj prostor. Vsak začetek je po svoje težak, vendar te utrdi, da se znaš spopasti z izzivi, ki so pred teboj. Ni bilo vedno lahko, soočala sem se s premnogimi predsodki, z navadno človeško slepoto in omejenostjo, vendar nisem klecnila. Sprejemala sem odločitve, ki so bile prilagojene okolici, a so še vedno odražale mene. Kompromisi so namreč nujni, slepa trmoglavost ni nikoli dobrodošla vrlina, če se lahko tako izrazim. Hkrati moraš postaviti mejo, ki je za nobeno celo ne prestopiš – in to dati vedeti ljudem okoli sebe. Biti stalno na poti je bila odlična šola, da sem se naučila sprejemati in dajati, biti strpna do drugih in sebe.

Nečloveška bi bila, če se me današnja begunska kriza ne bi dotaknila. Vse te podobe, ki jih gledamo na informativnih programih, so pretresljive, zgodbe ljudi, ki so izgubili vse, še tisto malo, kar imajo, pa vlečejo s seboj kot plačilno sredstvo za boljše življenje. Veseli me, da ljudje znajo povezati pripovedi med seboj. Med albumi Traveller, Land of Gold in Reflections obstaja rdeča nit, četudi sem s flamenkom sledila zgodovinskemu tipu migracij, zato sem ta potovanja lahko romantizirala. V mislih sem imela cigane, ki so v prejšnjih stoletjih potovali ter širili glasbo in dobro voljo po svetu. Kjer so se ustavili, so vplivali na lokalno okolje, in ta zgodba je bila bila še posebej navdihujoča. V današnjem svetu, v modernem kontekstu te selitvene romantike ni več. Zamenjale so jo težke begunske zgodbe o tragedijah, trpljenju, vojnah in smrti. Selitve niso več spontane, sad radovednosti in želje po odkrivanju novega, temveč so sprovocirane z grožnjami smrti in genocida.

V prvi vrsti sem oseba z občutkom za sočloveka. Včasih sem politično bolj aktivna, zlasti ko nekaj prizadene mene ali moje otroke, ko vidim trpljenje ljudi ali se neposredno soočam z njim, drugič nekoliko manj. Precej nenavadno je, da se tovrstne poteze sploh obravnavajo kot politična dejanja. Prej bi rekla, da gre za navadno človečnost, ki se včasih križa s političnim, ni pa nujno. Ker sem imela priložnost učiti se in komunicirati z različnimi kulturami, je moje življenje bogatejše. Še vedno verjamem, da je povezovanje ena najlepših stvari, kar smo jih ljudje lahko deležni. Ne smemo si zapirati vrat drug pred drugim, ker nas je strah razlik. Poiskati moramo podobnosti, ki potem predstavljajo temelj za sožitje, mir in empatijo. Umetnost je tista, ki gradi mostove, saj je vanjo vloženih veliko čustev in je med ljudi sposobna stopiti tudi skozi stranska vrata, kadar zaradi nepotrebnega strahu zatiskamo glavna.

(zelo dolg razmislek) Rekla bi, da je bilo 90 odstotkov sodelovanj vezanih na poprejšnje pristne odnose. Četudi sem nekoga spoznala prek očeta, najino sodelovanje ni bilo takoj samoumevno, temveč sad vzpostavljene kemije. Z vsemi glasbeniki sem najprej malce vihtela inštrumente v dnevni sobi in če smo se izvedbeno začutili, je do snemanja prišlo. Sodelovanje se je torej razvilo iz dejstva, da nam je skupna igra ležala, in ne iz mojega priimka, češ, ona je Ravijeva hči, najemimo jo, ker bo dober promocijski okras v spremnem besedilu. Na ta način tudi sama izbiram sodelavce pri svojih projektih. Oseba me mora navdihniti, moram začutiti kemijo, in pri tem se ne oziram na to, kdo je in kakšen priimek ima.

Če bi na začetku svoje kariere igrala v vseh najbolj prestižnih dvoranah po svetu, bi to vsekakor pomenilo, da sem zaradi svojega porekla imela na stežaj odprta vrata, saj tako mladi praviloma ne dobijo tako zgodaj priložnosti na tako pomembnih odrih. Če se ozremo nazaj: za menoj je četrt stoletja aktivne umetniške kariere in vsi me še vedno sprašujejo o mojem priimku, medtem ko se pri glasbeniku, ki nima slavnega priimka, osredotočajo zgolj na tisto, kar je ustvaril. Moj priimek je tudi moje veliko prekletstvo, saj vem, da obstajajo nekateri dvomi, ali sem si res zaslužila vse to, kar sem dosegla. Je kovanec z dvema podobama: ima svoje prednosti in slabosti – in sama sem se osredotočila izključno na prednosti. Nekaj pa morate nujno vedeti: moj oče je bil precej več kot slaven priimek. Bil je moj učitelj in mentor in predvsem Oče z veliko začetnico. V nasprotju s prenekaterim otrokom pomembneža sem imela očeta, in to je precej več kot slava, ki je prišla zraven.

Prestrašena sem bila do kosti. Prvi večji koncert je bil v osrednji koncertni dvorani v New Delhiju, drugi v londonskem Barbicanu, tako da sem imela nekaj priložnosti privaditi se na legendarne dvorane, a spoštovanje do Carnegie Halla je bilo ogromno. Koncert sem opravila in nastopanje v legendarnih dvoranah ni zame več noben problem. Po svoje je bilo celo dobro, da sem bila tako hitro na osrednjih odrih, saj sem se lahko otresla strahu pred nastopanjem in pridobila izvajalsko samozavest.

Ne, nisva tekmovalni, zelo podpirava druga drugo. Obe sva bili prvič nominirani istega leta, jaz v kategoriji World Music za album Live at Carnegie Hall, Norah praktično v vseh preostalih. Občutki so bili čudoviti in nenavadni hkrati. Veselila sem se njenega uspeha, a bila žalostna zaradi svojega neuspeha, če temu sploh lahko tako rečem, saj sem bila ponosna, da sem bila sploh nominirana, in sicer kot prva in najmlajša ženska. Nikoli nisem bila ljubosumna, da ji je uspelo, vedno ji stojim ob strani in ona meni. Z Norah se ne ukvarjava z isto zvrstjo glasbe, ustvarjava pa dobro glasbo. Zato ni bilo nobeno presenečenje, ko se mi je pridružila na albumu Traces of You. Ker sva se dobro poznali in se čutiva, sva lahko na hitro preskočili veliko etap pri tovrstnih spoznavanjih in ustvarjanju kemije. Ko sva sedli za inštrumente, je vse potekalo zelo tekoče, preprosto, naravno – in seveda zelo čustveno. Prečudovita izkušnja je bilo sodelovati z njo.

George Harrison je bil eden najboljših prijateljev mojega očeta. Bila sta si neverjetno blizu, niti ne znam opisati, kako. Doživljala sem ga kot strica, pravzaprav sem ga klicala stric George. Do mene je razvil očetovski odnos, imel me je za svojo hčer, me razvajal in bil nasploh zaščitniški. Zelo rad me je imel.