Od kod ideja za film?
Gre za sceno, ki je zaznamovala čas in velike spremembe, ki je bila med najmočnejšimi v Evropi. Eden od razlogov je tudi, da če greš v Beograd, tam od naših skupin poznajo Pankrte, Laibach in Lačnega Franza, tega, kar je bil pri nas pravi punk, pa ne. Ko sem imel na montaži Petra Janjatovića, pisca Ex yu rock enciklopedije, je sicer bežno vedel za obstoj teh skupin, ni pa jih nikdar videl oziroma se ni zavedal, kakšen pomen imajo. Moral sem ga vprašati, ali bo še enkrat napisal enciklopedijo, in odgovoril je, da bo.
Nasploh je zagrebško ali beograjsko videnje osredotočeno na novi val, medtem ko punk praviloma hitro preide ali ga celo prezre.
Saj ga niti niso imeli. Punk je bil v Ljubljani, na Reki in v Pulju, v Zagrebu je bilo Prljavo kazalište, ki so na drugi plošči že igrali ska, medtem ko se je Johnny Štulić zgolj prilepil na energijo, ki je obstajala. Tudi v Beogradu je bilo vsega nekaj skupin, kot na primer Radnička kontrola.
Nobena od manjših slovenskih skupin ni posnela plošče. Zakaj?
Zaradi neke provincialnosti. Če bi delovali v Beogradu ali Zagrebu, bi imeli plošče. Praviloma se jih je prej poslalo v vojsko in zasedbe so se razšle, kar po svoje morda ni slabo, ker je ta punk ravno zato ostal čist.
Kaj posebnega ste sami dojeli skozi ustvarjanje filma?
Najbolj me je presenetilo spoznanje, ki ga večina pozablja, da je šlo za najstniško gibanje. Zgolj Pankrti so bili študentje, vsi drugi smo bili srednješolci. Moj prvi koncert Stranglersov v Hali Tivoli je bil leta 1978, ko nisem imel niti trinajst let. Tudi zunaj, kot v primeru Sex Pistols, so bili nosilci starejši, tukaj pa je šlo za najstnike.
Kako to razložiti?
Mislim, da smo bili prva urbana generacija, ki je rasla v okoliščinah, ko so plošče kot informacije že bile dosegljive. Sam sem prve plošče, kot sta In the City od The Jam in Baby Baby od Vibrators, kupil že pri nas. V primeru prejšnjih generacij se je zgodil neki fazni zamik. Zamujali so nekaj let, medtem ko je bil punk pri nas sočasen z dogajanjem v Angliji. Poleg tega razen Buldožerjev do punka pri nas ni bilo kontrakulture. Ni bilo zasedb, ki bi imele protidržavno držo.
Na tak način ne, verjetno pa dogajanje okoli dolgih las v času Kameleonov lahko okličemo za kontrakulturo.
Vendar ni bilo tega, da bi bil kdo oklican kot nevaren državi in da bi ga partija prepovedala. Še nekaj se pozablja, ko se govori o tistih časih, in sicer, da so bili Sex Pistols takrat številka ena v Angliji. O njih je govoril ves svet, pisalo se je tudi pri nas, recimo v Đuboksu. Seveda, dobro so zveneli, dobro so bili videti, jezni so bili, hitro si se lahko poistovetil z njimi.
Tudi Pankrti niso bili obroben pojav.
Nikakor. Mislim, da so Pankrti prodali več kot deset tisoč primerkov prve plošče, kar nikakor ni malo za Slovenijo. Spet ni šlo za množični pojav. V vsakem razredu sta bila dva ali trije punksi, vsega skupaj pa bi rekel, da v Ljubljani kakih tisoč.
V punku je veliko spomeničarstva. Kateri so kriteriji za prvoborčevski status?
V mesto sem začel hoditi okoli 1979, ko sem tudi že imel bend Doza. Saj smo se vsi poznali. Vem, da je bil Brane Bitenc prvi, ki je imel lase pobarvane rdeče. Epskih momentov je kar nekaj. Eden je bil zagotovo projekcija filma Rude Boy v Kinu Bežigrad, ki je bila prekinjena in so nas policisti potem postavili ob steno, mi pa smo peli Nijedne nema bolje od naše policije.
V Zajčji dobravi ste bili?
Zajčjo dobravo oziroma tisti festival imam v filmu pokrit in tudi našlo se je nekaj fotografij.
Kakšno srečo ali smolo z arhivskim gradivom ste imeli?
Sreča je v tem, da sem v arhivu RTV Slovenija naletel na mlajšega državljana, ki je zanesenjaško prebrskal vse in našel marsikaj. Posnetkov niti ni veliko. Bilo je nekaj oddaj, je pa veliko fotografij, kajti s punkom je zraslo nekaj fotografov in punk je bil v primerjavi s hipijevsko sceno bistveno bolj pokrit s fotografijami.
Kdo od starih punkerjev, ki vam jih je uspelo izslediti, se vam zdi posebno redka najdba?
Vsega skupaj sem imel triintrideset govorcev in čisto vseh nisem uvrstil v film. Nisem tematike širil na Reko in Pulj, prav tako ne na kasnejši hardcore. Kronološko sem zajel čas med letoma 1977 in 1984. Ljudi, kot sta Milan Potočki iz Ljubljanskih psov in Marjan Zver iz Berlinskega zidu, nisem videl trideset ali štirideset let. Ljudje so se sami izpovedovali in mislim, da imam prvovrstna pričevanja pravih punksov, tistih, ki so tvorili sceno. Namenoma sem se izognil intelektualcem, ker mislim, da so konkretne zgodbe bistveno zgovornejše od akademskih razlag. Moj glavni cilj je bil, da gledalca zaniham v tiste čase, in mislim, da mi je uspelo.
Kako obdelana je naci-punk afera?
V tem filmu nastopa glavni akter, torej Maki, ki je bil pevec Ljubljanskih psov pred Mariem Šelihom in je prinesel veliko materialov. Med drugim tudi fotografije z legendarnega koncerta na Rakitni. Tisto je bil precej paranoičen čas, konkretno njemu je grozila obtožba rušenja ustavnega reda, za kar je bila zagrožena kazen od deset do dvajset let zapora, kar v filmu podrobneje razloži sam.
Med punkom in starim rockom je obstajal konflikt, ki ga je čutiti še danes. Zakaj?
Sprva punka nihče ni podpiral. Vedno so se našli pošteni mladinci, ki so omenjali mamila in podobno, čeprav tega med punkerji ni bilo. Tudi mediji, razen Radia Študent, punka niso podpirali. Partija je zahtevala, da se misli enako, kar mi nismo. Punk je prepeval o stvareh, o katerih ni pel nihče drug. Kako je na ulici, kako je v šoli. Na primer delček besedila zasedbe Berlinski zid, ki ga je napisal Brane Bitenc: »Možgani bi res fino brizgali po zmrznjenem asfaltu.« To je bil šok. Prav tako vrsta drugih besedil, ki so zvenela urbano, neprisiljeno in prepričljivo.
Lahko rečemo, da je bil pri starem rocku vedno občutek, da gre za neko posnemanje, ki ne dosega zahodnih vzornikov, medtem ko je punk, čeravno glasbeno manj vešč, omogočal identifikacijo z nečim, kar je počel nekdo iz tvojega mesta, če ne iz sosednje ulice?
Točno to. Komadi domačih bendov so ti pomenili enako kot komadi Clashev, na primer. Nekoč sem gostil Larryja Mullinsa, bobnarja Iggyja Popa pa tudi Nicka Cava, in mu predvajal te naše skupine. Rekel je, da boljšega punka ni slišal nikjer drugje.