Aleksander Gadžijev, pianist: Novi klavirji v sebi še nimajo življenja

Zaustavi te, denimo, vnetje kake mišice, hvala bogu se mi to še ni zgodilo. Lahko pa se zgodi, če pretiravaš in ne vadiš zavestno, sploh v kompulzivnih situacijah.

Vedno se je treba poslušati, ne le nekaj mehanično ponavljati. Poslušati je treba svoje telo, notranje občutke, predvsem pa zvok. Lahko, denimo, poslušam dinamiko, artikulacijo, dolžino, okroglost zvoka, lahko sem pozoren na forsiran zvok, energijo, ki je ali je ni, na povezave med zvoki, na fraze, kako jih gradim. Več ko igram, bolj se zavedam tudi vloge akustike, sploh ker sem občutljiv glasbenik. Nekateri se zanašajo le na fizični občutek – in gre. Pri meni je ta fizičnost zelo povezana z globoko občutljivostjo za zvok.

S klavirjem je vse povezano, sploh ko igraš v velikih koncertnih dvoranah. Stainway v Gallusovi dvorani me je lepo presenetil. Večkrat sem že igral nanj, ampak vsakič je drugačen, odvisno od tega, kako je pripravljen, uglašen, kakšen je repertoar. V sebi je imel neko igrivost, lahkotnost, ležernost, orkester ga ni prekril, imel je briljanten zvok, preprosto prilegal se je Chopinu. Če bi igral Prokofjeva, bi z Zlatkom Siličem gotovo poiskala druge rešitve. Stik z uglaševalci je zame eden najlepših delov mojega profesionalnega življenja, rad se o čem tudi poučim; ogromno vedo, kaj vse se na inštrumentu še da spremeniti, tudi na dan koncerta. Poslušalci verjetno tega ne bodo opazili, interpretu pa to zelo veliko pomeni. In če je interpretu lažje, je poslušalcem lepše. Vsak klavir je drugačen, na idealnega pa še nisem naletel.

Doma ga imam, z veliko sreče starega steinwaya iz leta 1975. Stari klavirji znamke Stainway imajo namreč zelo poseben zvok, imajo nekakšno avro. Iz njega se rodi neverjetno okrogel zvok, ki je hkrati žameten, zelo močan, karakteren. Klavirji sicer nimajo patosa godal, spreminjali so se z gradnjo večjih dvoran, težava je tudi, da sčasoma kladivca izgubljajo moč, obrabi se filc. Zato v velikih dvoranah klavirje zamenjajo vsakih deset, dvanajst let, v Nemčiji še pogosteje. Moram pa reči, da mi nikoli niso bili všeč novi inštrumenti, ker v sebi še nimajo življenja. Šteti morajo vsaj šest, sedem let.

Klavir je bilo zelo težko izbrati. Na odru je bilo pet klavirjev, dva znamke Steinway ter po eden Fazioli, Yamaha in Kawai. Časa za izbiro smo imeli samo petnajst minut. Do konca sem se odločal med steinwayem in kawaijem, čisto na koncu sem se odločil za slednjega. Bil je odličen za Chopina: prefinjen, topel, žameten, z ne preveč čistim zvenom, zaradi česar je bilo zvoke lažje povezovati. To se mi je zdelo pomembno, saj sem izbral repertoar, povezan z zadnjim delom skladateljevega življenja, med drugim Drugo sonato, ki je prelomna točka njegovega opusa.

Tekmovanje je trajalo skoraj mesec dni, bilo je zelo naporno, hkrati pa mi je bilo v veliko zadoščenje. Na tekmovanja vedno pridem zelo dobro pripravljen – in potem tudi vmes kakovostno vadim, fokus in motivacija sta zelo visoka. To posebno vzdušje občutim ne le kompetitivno, temveč kot bi se dogajal velik festival, posvečen Chopinu.

Lastno zadovoljstvo ne pride samo od rezultata, ampak tudi od samostojnega dela, odnosa s poslušalci, koncerta, ki ga odigraš. O tem v resnici ne more soditi nihče, samo sam lahko, če hočeš. Skratka moj odgovor je ne, po eni strani sem še bolj zadovoljen z drugim mestom, kajti če bi zmagal, bi lahko postal suženj Chopina za vse življenje. No, malce pretiravam, menim pa, da med prvim in drugim mestom v resnici ni tolikšne razlike, prav tako se ti lahko odprejo vse priložnosti.

To je težko reči, če bi tekmovalci vedeli, bi se vsi vedli po teh pravilih. Gre za kombinacijo različnih dejavnikov – kako je kdo pripravljen, kakšna je njegova osebnost, njegovo telesno in duševno stanje, kako se odzove na pritiske med etapami. Rekle bi le, da moraš biti pravi človek, na pravem mestu, ob pravem času.

Takrat me je zelo pohvalila, zmagal sem tudi zaradi nje. Na žalost je zdaj v Varšavi ni bilo. Poznava se, ni pa mi ona pomagala na moji poti. Imam prijateljske odnose z drugimi uglednimi pianisti, recimo s profesorjema Pavlom Gililovom, ki se poznava s študija na Mozarteumu Salzburg, in Eldarjem Nebolsinom s Hochschule für Musik Hanns Eisler Berlin, tak je tudi Nelson Goerner, ki je bil v žiriji v Varšavi, pa izjemni kanadski pianist Louis Lortie. Zdaj, ko nisem več študent, so nasveti bolj prijateljski, vedno je tudi lepo igrati nekomu, s katerim lahko soočiš mnenja – in si pustiš tudi kaj dopovedati.

Ta izkušnja je bila stoodstotno digitalna in precej čudna, hkrati pa zelo pozitivna. Oktobra in novembra bom na ta račun koncertiral po Avstraliji, česar se zelo veselim.

Ravno sem izvedel, da turneja po Japonski januarja in februarja odpade zaradi strogih koronskih ukrepov, res pa bom zadnji dan leta praznoval z Gergijevom, s koncertom Chopina in verjetno tudi s koncertom Respighija. To poletje bom igral tudi na Ljubljana Festivalu, in sicer Rahmaninov Tretji koncert.

Ne, vse je odvisno od situacije, pred občinstvo ne moreš stopiti naveličano. Ljubljana je bila zame zelo bogata izkušnja, igral sem v zelo lepi dvorani, na zelo lep klavir, z orkestrom, ki je dodal svoje. Chopina igram od svojega devetega leta, ustvaril je neskončen repertoar. Interpretacije pa se spreminjajo z življenjskimi obdobji in niso neka odločitev. Rodijo se organsko, tudi s spoznavanjem jezika določenega skladatelja. Chopinov Drugi koncert, ki sem ga igral zdaj, izstopa v svoji intimnosti, predvsem drugi in tretji stavek. Ni tako pompozen, kot je Chopinov Prvi koncert. Tu gre za skrivnostno pripoved, ki mi je zelo blizu.

Da, Chopinovo tekmovanje je bilo moje zadnje, ne nazadnje, kaj bi mi kot pianistu lahko še bilo v izziv? Dosegel sem praktično največ. Zdaj je čas, da se povsem posvetim umetniški karieri.