Pred slabimi desetimi leti se je Borghesia vrnila na sceno s pričakovanim obračunom preteklosti 20. stoletje – izbrana dela. Danes smo že kar krepko zakorakali v 21. stoletje, in če izvzamemo nekoliko razširjen glasbeni del, po vsebini angažirano etiko preteklosti načrtno prilagajte sedanjosti.
Pred kratkim izdani album je zelo drugačen od vsega, kar smo počeli do tega trenutka. To govorim umetniško povsem priseben in nič kaj pristranski ali okužen z energijami glasbene ekonomije. Trdno sem prepričan, da lahko debatiramo o angažirano klasični, a hkrati novi Borghesii. Z novim albumom smo namreč šli glasbeno nekaj korakov naprej in stran od vsega tistega, po čemer je bila klasična Borghesia poznana. To so zahtevala besedila. Med procesom sem namreč spoznal, da je Srečko Kosovel desetletja pred Williamom S. Burroughsom in Davidom Bowiejem razvil tehniko cut-up, da njegov konstruktivizem v luči popkulture funkcionira ravno na ta način. V našem ustvarjalnem procesu je to pomenilo, da so besedila začela pogojevati formo, česar v preteklosti nismo ravno prakticirali.
Če prav razumem, ste lovili različna razpoloženja »razrezanih« verzov znotraj ene pesmi?Natanko tako. Vsaka pesem vsebuje več razpoloženj, kar me je zelo asociiralo na filmsko montažo, kjer si v hitrem zaporedju sledijo ljubezenska scena, krvavi masaker in družinski pogovori. Kosovelova besedila so razrezana in njihovo interpretacijo je bilo treba zaobjeti skozi različne emocije. Posledično je album vokalno precej pestrejši in čustveno raznolik. Besedila poskuša predstaviti na nekoliko drugačen način. Ne mislim na sodoben, kajti njegove pesmi so brezčasne, kar je še eden od paradoksov. Na žalost smo trenutno v obdobju, ko so njegovi verzi, nastali v burnih časih prve svetovne vojne in tik po njej, ponovno aktualni. Vse znova diši po histeričnem »desničarjenju« na vseh ravneh družbe, kar nas je v prvi vrsti spodbudilo, da smo so lotili uglasbitve njegovih pesmi.
S prejšnjim projektom A Man Created God ste postavili kritično ogledalo potrošniški družbi, tokrat ste se z naslovom Proti kapitulaciji postavili na branik proti (vsakršnim) kapitulacijam. Kolikor sem brskal med naslovi Kosovelovih pesmi, tega nisem našel.Naslov je posledica šuma v telefonskih zvezah. Res je, ne obstaja Kosovelova pesem Proti kapitulaciji, obstaja pa Pred kapitulacijami. Po našem mnenju slednja odlično povzema njegovo kritično in angažirano misel. Kosovel je bil za tiste čase pravi anarhist. Če se ozremo v sedanjost, vidimo, da potrošniška družba povsem zanika vrednote, ki smo jih zagovarjali skozi osemdeseta in devetdeseta. Občutek, da smo zrušili Berlinski zid, je bil lažen. Danes tovrstni zidovi rastejo povsod okoli nas. Največja tragedija je, da ne gradimo samo zidov proti drugim, temveč smo se ogradili tudi sami. Namesto solidarnosti se skozi medije plasira strah in bolestno spodbuja tekmovalnost, namesto poročil imamo infozabavo (infotainment), voditelji oddaj z nasmeškom na licih poročajo o pokolih… Vlada nam logika malomeščanstva, ki je danes samoumevna kategorija in se o njej niti ne govori več. Termin je povsem izginil iz slovarja. Čas je, da obrnemo ploščo.
»Sterilni parlamentizem. Tajna diplomacija… Človek prosi: Naj bom človek!« je v pesmi Pred kapitulacijami zapisal Kosovel. Sliši se preroško.Današnja družba je zbirokratizirana na vseh ravneh. Parlamentarna demokracija, državni aparat, celo civilna družba funkcionira skozi pisarne. Ko prebereš, da ima Mirovni inštitut dvajset zaposlenih, njegov učinek v realnosti pa je ničen, se lahko vprašaš, čemu sploh služi. Lagodnost življenja je pripeljala do tega, da se vsi ukvarjajo zgolj z nekimi papirji in všečkanjem na družbenih omrežjih. Smo v situaciji, kjer profesorji in rektorji kradejo, študentom pa je malo mar. Glavno je, da imajo subvencionirano prehrano. Vsem je logično, da zdravniki kradejo, nihče pa nič ne ukrene. Na koncu so odpovedali še požrešni sindikati in salonska inteligenca – nobene etike ni več. Zato je naša trenutna parola: proti kapitulaciji umetnosti, radovednosti, enakosti, solidarnosti, nagajivosti, različnosti, presenečenja, sočutja, neprilagojenosti, spontanosti, civilne družbe, utopije, dvoma, sanj, svobode, strasti, empatije, upora in kritične misli.
Kako pa pravzaprav uglasbiti Kosovela?S tem nismo bili obremenjeni. Ko se z nečim popolnoma poistovetiš, si teh vprašanj ne zastavljaš. Uglasbitve sem se lotil, kot bi besedila napisal nekdo izmed nas, saj sem prepričan da bi ga, če bi Kosovel živel danes, srečevali na Metelkovi, v Rogu, na Radiu Študent, v krogih, v katerih se giblje tudi Borghesia. Nismo se ga lotili kot velikega umetnika, kar nedvomno je, ampak kot nekoga, čigar prisotnost čutimo tu in danes.
V promocijskem opisu glasbenega dela ste sila širokopotezni, zapisalo se vam je, da gre za »retrofuturistični industrial art rock ep, ki slogovno krmari med filmsko glasbo iz Iztrebljevalca, berlinskim obdobjem Davida Bowieja, atmosfero Coil in neposrednostjo Nine Inch Nails.« Nadvse impresivno.Ne primerjamo se z nikomer od naštetih, da ne bo pomote. V prvi vrsti gre za poklon umetnikom, v drugi pa za neposreden namig, da se poslušalec, ki ne pozna Borghesie, lažje orientira. Večina skupin, ki se po daljši odsotnosti vrnejo na prizorišče, najraje črpa iz boljše preteklosti, mi pa smo enostavno želeli stopiti naprej, v korak s časom. Borghesia danes ni Borghesia izpred tridesetih let. Veliko je novih izkušenj, kar je na vseh nas pustilo posledice.
