Program Partenopina harfa ponuja glasbo iz Neaplja iz obdobja 16. in 17. stoletja in ga najdemo tudi na njenem prvem samostojnem albumu (doslej jih je posnela osem), za katerega je dobila nagrado diapason d'or. Njen solistični album Silent Dance z glasbo Johna Dowlanda in Henryja Purcella so leta 2023 uvrstili v predizbor za nagrado nemških glasbenih kritikov, leta 2023 pa je izšla zgoščenka Wondrous Machine, na kateri sta Händlova koncerta ter škotske melodije. Najnovejši posnetek je Sound Stories v duetu s flavtistom Stefanom Temminghom.
Vaš recital je posvečen neapeljski glasbi 16. in 17. stoletja. Kaj vas pri neapeljski glasbeni kulturi najbolj privlači in na kakšen način menite,
da nas še danes nagovarja?
Dvojna italijanska harfa je v Neaplju na prehodu iz 16. v 17. stoletje doživela pravi razcvet. Posebej me navdušujejo glasbeniki, kot so Giovanni Leonardo dell'Arpa, Rinaldo dell'Arpa in Giovanni Maria Trabaci. Bili so skladatelji, harfisti in deloma tudi organisti ter so z izjemno domišljijo raziskovali možnosti svojih inštrumentov, tako rekoč do njihovih skrajnih meja. Čuti se, da je njihova glasba nastala iz odličnega poznavanja inštrumenta.
Mislim, da sem se v to glasbo zaljubila zato, ker tako pogumno ravna s čustvi. Komaj katera druga glasba pozna tako radikalno hitre menjave afektov – v enem trenutku je lahko globoko kontemplativna, v naslednjem pa polna virtuoznosti, energije in življenjskega veselja. Za tem stoji estetski ideal, ki je odločilno zaznamoval italijanski zgodnji barok: glasba ne bi smela zgolj ugajati, temveč muovere l'anima oziroma ganiti dušo ter vzbuditi meraviglio, torej občutek začudenja in osuplosti.
Omenjate skladatelje, ki so praktično nepoznani. Kako vam raziskovanje življenja teh glasbenikov pomaga pri sami interpretaciji?
Zame se zgodovinsko raziskovanje ne začne šele v knjižnici. Seveda se intenzivno ukvarjam z viri, biografijami in zgodovinskimi dokumenti. Toda prav tako pomembno se mi zdi, da spoznam kraje, kjer je ta glasba nastajala. Za ta program sem večkrat potovala v Neapelj in okolico Vezuva, pa tudi v Irpinijo. Takšna potovanja hranijo mojo domišljijo in mi pomagajo bolje razumeti kulturni in pokrajinski kontekst te glasbe.
Teh glasbenic in glasbenikov ne želim zgodovinsko rekonstruirati. Veliko bolj skušam priti čim bližje njihovemu umetniškemu jeziku. Čim več izvem o njihovem življenjskem svetu, njihovih mrežah in delovnih okoliščinah, tem bolj konkretna postaja moja predstava o tem, kako je bila ta glasba morda mišljena. Zgodovinsko raziskovanje zame zato ni cilj samo po sebi. Prava interpretacija se začne tam, kjer zgodovinsko znanje in umetniška domišljija stopita v dialog.
Na kakšen način razmišljate kot inštrumentalistka?
To je zelo odvisno od posamezne skladbe. Če kompozicija temelji na madrigalu ali ariji, skušam na harfi dejansko peti. Takrat razmišljam o govornem ritmu, dihu in pomenu besedila – tudi če ne zazveni niti ena sama beseda. V drugih delih, na primer v tokati, razmišljam izraziteje inštrumentalno. Tam so v ospredju zvočne barve, virtuoznost in dramaturški potek glasbe. Zame pa se ti dve perspektivi ne izključujeta. Prav dvojna harfa ima izjemno izrazno moč – lahko poje, šepeta, prevzame ali umiri. Prav ta raznolikost me najbolj privlači.
Zgodovinska harfa vabi k povsem drugačnemu načinu poslušanja kot sodobna koncertna harfa. V čem je ta razlika? Kako bi opisali njen zvočni svet in estetiko?
Na to bom odgovorila z vidika dvojne harfe, saj je izraz »zgodovinska harfa« zelo širok pojem. Dvojna harfa vabi k posebni vrsti poslušanja, da. To ima najprej povsem konkretne organološke razloge. Zaradi nizke napetosti strun, črevnatih strun in same konstrukcije inštrumenta nastaja zvok, ki je bolj prosojen, neposreden in večplasten. Po svoji intimnosti bolj spominja na zvočni svet lutnje ali čembala kot na homogen, orkestrski zvok 19. stoletja.
Te organološke lastnosti oblikujejo tudi njeno estetiko. Vsak ton ima svojo barvo in svoj značaj. Resonance se nenehno spreminjajo, zgodovinski načini uglaševanja pa določenim harmonijam dajejo posebno intenzivnost. Pri dvojni harfi me navdušuje, da zvoka ne zgladi. Dovoljuje zvočna trenja in hrapavosti, zato nas morda prav zaradi tega vabi k drugačnemu načinu poslušanja. Zahteva pozornost in potrpežljivost. Verjamem, da dvojna harfa svoje lepote ne razkriva z glasnostjo ali zvočno popolnostjo, temveč s svojo večplastnostjo. Več časa ko ji namenimo, več barv, resonanc in izraznih možnosti odkrijemo.
Skladbe, ki jih bomo poslušali v vaši interpretaciji, vključujejo improvizacijske elemente, ornamentiko in svobodno zasnovane tokate. To zahteva veliko ustvarjalnosti in domišljije, kajne?
Na srečo da. Rekla bi celo, da je ustvarjalnost bistveni del te glasbe. V 16. in 17. stoletju improvizacija ni bila izjema, temveč samoumeven del muziciranja. Notni zapis pogosto ohrani le ogrodje – veliko nastane šele v trenutku izvajanja: z okraski, agogiko, zvočnimi barvami in tisto sprezzaturo, ki je v italijanskem baroku veljala za umetnost združevanja najvišjega mojstrstva z navidezno lahkotnostjo. To pa ne pomeni, da je izvajalec poljubno svoboden. Nasprotno: čim bolje pozna zgodovinske vire, slog in glasbeni jezik, tem večja je njegova svoboda. Zame je pravi izziv v tem, da znotraj tega slogovnega jezika ustvarim nekaj osebnega in živega. Zato zgodovinska izvajalska praksa zame ne pomeni rekonstrukcije, temveč informirano ustvarjalnost.
Kaj pa lahko sodobni skladatelji odkrijejo v tem starodavnem inštrumentu?
Živimo seveda v drugem stoletju kot Giovanni de Macque ali Giovanni Maria Trabaci. Zato je povsem logično, da sodobne skladateljice in skladatelji dvojni harfi zastavljajo drugačna vprašanja. Glasba je vedno tudi ogledalo svojega časa. Zato me ne zanima, da bi nova dela zvenela kot renesančna ali baročna glasba. Bolj me zanima, kaj se zgodi, ko komponisti k temu inštrumentu pristopijo s svojim lastnim glasbenim jezikom. Dvojna harfa ima zaradi svoje konstrukcije, uglaševanja, resonanc in zvočnih barv izjemen zvočni potencial. Obstaja pa še ena zanimiva misel: ne odkrivajo le skladateljice in skladatelji nečesa v tem glasbilu, temveč tudi glasbilo samo spreminja njihov glasbeni jezik. Prav ta dialog med stoletja starim inštrumentom in načinom razmišljanja našega časa me najbolj zanima.
Kakšna je vaša vizija skozi Harfenlabor in Harfni bienale v Innsbrucku, ki ste ju ustanovili?
S Harfenlaborjem in Harfnim bienalom želim ustvariti platformo, na kateri raziskovanje in umetniška praksa, preteklost in sedanjost naravno stopajo v dialog. Moja vizija je, da se zgodovinska harfa ne bi dojemala kot muzejski inštrument, temveč kot živ inštrument našega časa – da bi torej zgodovinska harfa našla svoje samoumevno mesto v glasbenem življenju 21. stoletja: z novimi skladbami, interdisciplinarnimi projekti in dialogom z drugimi umetnostmi.
V koncertnem programu je misel, da glasba lahko »pomiri nemirne duše in zdravi duhovno trpljenje«. Ali verjamete v terapevtsko moč glasbe?
Izraza »terapevtski« verjetno ne bi uporabila. Verjamem pa, da glasba zmore nekaj, kar je v našem vsakdanu postalo redko: zahteva našo popolno, nerazdeljeno pozornost. Med poslušanjem koncerta se v celoti usmerimo v zvok, čas, tišino in drobne odtenke med posameznimi toni. Prav ta trenutek zbranosti me najbolj zanima. Glasba od nas ničesar ne zahteva, ne argumentira in nikogar ne želi prepričati. Odpira prostor, v katerem lahko vsak posluša in zaznava na svoj povsem lasten način. Morda je prav v tem njena posebna moč, ko za trenutek spremeni naše dojemanje sveta.