»Če bi moral svoje življenje povzeti z zdravico, bi danes rekel: 'Dobro preživeto življenje.' In brez dvoma bi ob tem nazdravil s kozarcem modrega pinota,« je pred dobrim letom v enem od intervjujev dejal novozelandski igralec severnoirskih korenin Sam Neill. Poslovil se je v ponedeljek v 78. letu starosti, po življenju, na katero lahko mirno nazdravi s svojim najljubšim vinom.
Sam Neill je v pol stoletja dolgi igralski karieri ustvaril veliko pomembnih vlog. Svetovno slavo je dosegel leta 1993 z vlogo paleontologa Alana Granta v Jurskem parku (Jurassic Park), ki ga je režiral Steven Spielberg po romanu Michaela Crichtona. Filmskim sladokuscem pa je v spominu ostal tudi po vlogah v veliko bolj umetniških filmih, med katerimi izstopa vloga Alisdairja Stewarta v drami Klavir (The Piano, 1993) svoje rojakinje, velike režiserke Jane Campion.
Igrati je želel romantičnega junaka, dobil sadista
Klavir pripoveduje zgodbo Ade, neme Škotinje, ki jo pripeljejo na Novo Zelandijo, da bi se poročila z moškim po imenu Stewart, vendar se zaljubi v domačina Bainesa. Ado je igrala Holly Hunter, Neillu pa je Jane Campion ponudila vlogo Stewarta.
Stewart je bil arhetipski grdi moški, kot jih vidi Campionova. Patriarhalen in nesposoben razumeti ženske ali celo svet, v katerem živi, obenem pa osamljen in z neizmerno željo biti ljubljen ter po svoje nežen in ranljiv, četudi surov. Neill takšnega moškega sprva ni imel velike želje igrati, saj je menil, da bi bil primernejši za vlogo Bainesa. »Lik, za katerega je želela, da ga igram, je bil tako nenavaden. Globoko nesrečen in zelo zelo čuden. Verjetno sem tudi sam čutil, da imam v sebi še kakšnega romantičnega junaka. Tistega, ki z junakinjo srečno živi do konca svojih dni. Ne pa tega človeka,« je priznal v knjigi spominov iz leta 2022 Did I Ever Tell You This: A Memoir, a dodal, da se nikoli ni bal igrati slabih ljudi.
Odločitev Campionove se je izkazala za dobro, saj je Neill s Hunterjevo v Klavirju poskrbel za prizor, ki se je vpisal v zgodovino. V njem Stewart Ado odvleče v blato in ji odseka prst, s katerim igra klavir. »Že pri prvem posnetku sem ugotovil, da bo moral biti boj, da jo odvlečem ven, povsem resničen … In moram priznati, da sem še danes nekoliko užaljen, ker je vztrajala, da mojo sekiro zamenjajo z gumijasto repliko. Mislim, za božjo voljo! Ali je res mislila, da se bom tako vživel, da ji bom dejansko odsekal prst? Ko to pišem, se smejim. Sem igralec, ne zver,« je zapisal v knjigi o velikem prizoru iz filma Klavir.
Od dram in akcij do grozljivk
Sam Neill se je rodil v Omaghu na Severnem Irskem leta 1947 kot Nigel John Dermot Neill. Njegova mati je bila Angležinja, oče pa Novozelandec, ki je služil v britanski vojski. Družina se je leta 1954 preselila na Novo Zelandijo, pri 12 letih je veliki igralec začel uporabljati ime Sam, saj je bilo na njegovi šoli več dečkov z imenom Nigel oziroma kot je dejal nekoč: »Ugotovil sem, da se po svetu lažje gibljem kot Sam. Nigel v večini okoliščin preprosto ne zveni najbolje. Predstavljajte si filmskega igralca z imenom Nigel Neill.«
Po neuspešnem študiju prava se je posvetil gledališču in se kot poklicni igralec pridružil gledališču Downstage v Wellingtonu. Mednarodno prepoznavnost je najprej dosegel s filmoma Speči psi (Sleeping Dogs, 1977) in My Brilliant Career (1979), nato pa še z vlogami v filmih Znamenje 3: Končni spopad (Omen 3, 1981), Obsedenost (Possession, 1981), Krik v temi (Evil Angels, 1988), Lov na Rdeči oktober (The Hunt for Red October, 1990) in Jurski park. Marsikdo pa ne bo pozabil njegove vloge v grozljivki Johna Carpenterja V žrelu norosti (In the Mout of Madness, 1994), v kateri igra zavarovalniškega preiskovalca Johna Trenta, ki raziskuje izginotje slavnega pisatelja in se znajde v svetu, kjer se meja med resničnostjo in fikcijo zabriše.
Negativne like, ki jih je igral, je Neill sicer pogosto razumel kot žalostne, a tudi zanimive. Tako je med drugimi ocenil tako Stewarta kot skorumpiranega in sadističnega policista iz Severne Irske Chesterja Campbella, ki ga je igral v prvih dveh sezonah serije Birminghamske tolpe (Peaky Blinders, 2013–).
»Nikoli me ni bilo strah igrati slabih ljudi. In veste, vsak zlobnež ima svoje razloge. Ranjeni so. Nekaj se jim je zgodilo. Ko sem moral igrati Campbella, sem si predstavljal, da je odraščal kot edinec v kakšnem mračnem župnišču v Ulstru, kot deček brez matere, ki ga je vsak dan s pasjo ovratnico pretepal brutalen moški,« je dejal nekoč. Pojasnil je tudi, da se je, čeprav ima severnoirske korenine, pri snemanju te serije najbolj mučil z naglasom, saj so mu po selitvi na Novo Zelandijo, kamor je prišel pri sedmih letih, sošolci severnoirski naglas hitro »izbili iz glave«.
Ne samo igralec, tudi uspešen vinogradnik
Ko ni snemal, se je posvečal vinogradništvu v slikoviti regiji Central Otago na enem od novozelandskih otokov. Njegova družina je z vinsko industrijo povezana že približno 150 let, potem ko je ded Sidney v Dunedinu na Novi Zelandiji ustanovil trgovino z vini in žganimi pijačami Neill and Co. Podjetje se je pozneje preimenovalo v Wilson Neill, vodil pa ga je njegov oče Dermott.
Sam Neill je kljub igralski karieri nadaljeval družinsko tradicijo in leta 1933 ustanovil podjetje Two Paddocks, ki je specializirano za pridelavo modrega pinota, po katerem slovi vinorodna regija Central Otago, v manjši meri pa pridelujejo tudi rizling.
Začel je s približno dvema hektarjema vinogradov modrega pinota v vinorodnem podokrožju Gibbston v osrednjem Otagu, v naslednjih letih pa je posestvo postopoma širil. Leta 1998 je kupil nekdanjo raziskovalno postajo v Alexandri, kjer je zasadil vinograd The Last Chance, enega najbolj južno ležečih vinogradov na svetu, leta 2013 pa pridobil še vinograd The Fusilier.
O ljubezni do hrane in vina, zlasti modrega pinota, je lani spregovoril za portal Delicious z novinarko Heleno Nicklin, pri tem pa razkril, kdaj se je začela. »Verjetno nisem pokusil ničesar res dobrega, dokler nisem bil v dvajsetih letih. Moja mama je bila ena najboljših žensk na svetu – hkrati pa, bog ji daj mir, tudi ena najslabših kuharic. Potem je prišel internat. Leta 1975 pa naju je nekdanji šef moje takratne partnerice pri založbi EMI peljal na večerjo v restavracijo z Michelinovo zvezdico v Mayfairu. To je bilo pravo razodetje. Takrat sem spoznal, da hrana ni le gorivo in da je ob vinu vse skupaj še veliko boljše,« je dejal, vino pa označil za enega največjih dosežkov človeštva.