Produkcija filmov o Spider-Manu je z redkimi izjemami svetla točka superherojske filmografije 21. stoletja. Že res, da so v filmskem drobovju tudi filmi o najstniku, ki ga je ugriznil radioaktivni pajek, šablonski moderni blockbusterji, a je tudi res, da filmi o fantu, ki v prostem času niha med stolpnicami New Yorka, po pravilu ne zdrsnejo v kakovosti tako kot marsikateri žanrski sovrstnik. To je držalo za trilogijo s Tobeyjem Maguirejem na začetku tisočletja, nekoliko manj, a še vedno tudi za filma z Andrewem Garfieldom leta 2012 in 2014, še posebej pa za zadnje tri in zdaj že štiri filme s Tomom Hollandom. Tudi najnovejši Spider-Man: Nov dan je namreč izredno posrečena mešanica akcijskega tobogana in drame o odraščanju, ravno prav podložene s komičnimi vložki.
Težko je sicer s prstom povsem gotovo pokazati, zakaj točno filmi o Spider-Manu ne pridejo iz mode, nekaj pa je na tem, da je junak, ki težave rešuje v rdeče-modrih pajkicah, mlad, dezorientiran v svetu, s težavami v šoli, z družino in pri vključevanju v okolico. In da je zaradi tega, ker je pod zgodbo o herojstvu vedno znova zgodba o odraščanju, identiteti in ljubezni, izjemno poistovetljiv. Še posebno pri mlajši publiki.
Njegovo superjunaštvo je v konfliktu z njegovim vsakdanjim življenjem tudi v četrtem samostojnem filmu Marvelove dobe, ki se ukvarja z motivi osamljenosti, socialne izoliranosti in občutki tesnobe. Spider-Man je tokrat v velikem jabolku povsem sam: na koncu prejšnjega filma Ni poti domov je namreč veliki čarodej dr. Strange vsem, vključno z njegovim dekletom MJ (Zendaya) in najboljšim prijateljem Nedom (Jacob Batalon), izbrisal spomin nanj.
Za pajkca to pomeni, da še več časa preživi na zaprašenem podstrešju in da se njegov vsakdan skoraj izključno vrti okoli reševanja ljudi pred malimi in velikimi barabami. Kar ga moti, žre in razjeda. Težko je spregledati, da četrti Hollandov Spider-Man pravzaprav zgolj premeša dramaturške in narativne poudarke prejšnjih treh filmov, a težko je tudi spregledati, da zadeva znova prav fino deluje. In da je z novim režiserjem Destinom Danielom Crettonom – ki se je z akcijskimi prizori izkazal že s superjunaščino Shang-Chi in legenda o desetih prstanih – akcija tokrat še posebno lepo koreografirana in na trenutke posneta dobesedno iz naročja junaka, tako da izkušnjo cirkusa med vertikalami nebotičnikov začutimo skorajda iz prve roke.
Prav tako je filmski plus, da je serija, ki se (tudi) tokrat naveže na Maščevalce in Može X, naredila nekaj pomembnih korakov v smeri odraslejše interpretacije Spider-Mana. Kar se na ravni zgodbe kaže v fizični preobrazbi osrednjega junaka, ki mu jo zagodejo pajkovski hormoni, zaradi katerih mestoma doživlja navale agresije, porast v moči in hitrosti, pajkove mreže pa mu ni treba več prožiti iz sintetičnih naprav okoli zapestij, pač pa po novem proizvaja svojo lastno pajčevino.
Prizori metamorfoze, ki črpajo iz žanra telesne grozljivke, delujejo nekoliko cronenbergovsko, a žal več kot površinsko film v ta motiv ne ugrizne. Kar je zamujena priložnost, saj se ta osrednji notranji konflikt skupaj z zgodbo razplete kar nekako sam od sebe. In Spider-Mana z izjemo nekaj moralno dvoumnejših prizorov nikoli zares ne postavi v položaj, v katerem bi imele njegove odločitve trajnejše posledice. Ravno to je največja pripomba k filmu, ki kot celota ni v ničemer zares slabši od predhodnikov in je v nekaterih pogledih celo najbolj izdelan del serije, a hkrati osnovne šablone ne postavi dovolj na glavo. Gre pač že za četrti film v desetih letih, ki se v jedru bere zelo podobno. Še dobro torej, da je to jedro samo po sebi izredno dobro zastavljeno.
In če se pri tem vrnemo k zgornjemu vprašanju, zakaj novi filmi o Spider-Manu delujejo, kot delujejo, je pomemben del odgovora nedvomno igralska zasedba. Holland je bil za prvi film leta 2017 izbran med tisočimi mladimi fanti, ki so sanjali o vlogi. In čeprav se mu recimo v Nolanovi Odiseji v prizorih z Anne Hathaway vidi, da mora kakšno stopnico igralskega dozorevanja še prehoditi, ne gre spregledati, da mu je vloga fanta s težkim nahrbtnikom odgovornosti resnično pisana na kožo. Prav tako znova v vlogi MJ prepriča Zendaya, in ko k zasedbi po novem dodamo še Sadie Sink (Stranger Things, The Whale), je zelo očitno, da je to franšiza novega vala mladih odličnih igralcev. Ki na neki način pred našimi očmi odraščajo tako v dobesednem kot igralskem smislu. Ob nekaj več scenarističnih tveganjih in žanrskega eksperimentiranja se lahko zato novih filmov s Spider-Manom, ki ob takšnih kinozaslužkih niso pod nobenim vprašajem, samo veselimo. Kar je za že zelo izpeti superherojski žanr prava redkost.