Nagrade so dobivali filmi, ki sem jih montiral, vendar kot del skupine. Iskreno sem jo pričakoval že prej. Na primer za Outsiderja, ki je pa prejel samo nagrado občinstva.
Menite, da ste bili boljši od konkurence?Da.
Tako se govori! To v naših krajih redko slišiš. Kakšna je sprememba?Ne morem več govoriti, da me nihče ne mara.
Kdaj in zakaj ste prišli v Ljubljano?Leta 1988. Odraščal sem v Skopju, montažo sem študiral v Beogradu. Ko sem bil absolvent, se je na RTVS odpiralo mesto montažerja. Za razpis je izvedela moja mama, ki je imela dovolj tega, da me preživlja. Javil sem se, sprejeli so me za eno leto, potem pa se je začela vojna in ostal sem tukaj. V Beogradu sem bil prej dogovorjen, da montiram Kako je propadel rock'n'roll, ki je v Pulju leta 1989 dobil areno za montažo. A sem šel v Ljubljano.
Montaža ni zvezdniško delo. Zakaj ste se odločili zanjo?Spet je bila vmes mama. Pri 14 letih me je vsa živčna vprašala, kaj mislim narediti iz sebe. Kaj bom? Slučajno je bil prižgan TV, na katerem je ravno tekla špica nekega filma, kjer je pisalo montaža. »To bom!« sem ji rekel. Sprejemni izpit na fakulteti sem delal štirikrat. Pri šestnajstih, sedemnajstih, osemnajstih, sprejeli so me pa šele potem, ko sem prišel iz JLA.
Dosti je znanega o tem, kako se je v tistih časih živelo v Zagrebu, Beogradu, tudi Sarajevu. Kako je bilo pa v osemdesetih videti Skopje, v katerem ste sprva odraščali?V Skopju sem živel do leta 1979. Enako kot Ljubljana. Skopje je imelo železniško postajo, kamor se je dalo iti pit ponoči, in nekaj teatrskih bifejev, drugo je bilo zaprto ob 22. uri. Meni je bilo kanček ugodnejše, ker je bil moj oče urednik na televiziji in je obvladal te kraje, tako da sem tudi sam visel tam.
Pomembna osnovna šola?V nekem članku mlajšega makedonskega novinarja sem pred časom prebral, da Skopje ne premore več takšnih boemov, kot sta bila Vlado Čučkov in Branko Varošija. Prvi je bil moj oče, ki je študiral na glasbeni akademiji v Ljubljani. Zveza z Ljubljano je bil dedek Emanuel Čučkov, ki je bil član vlade Tito-Šubašić in prijatelj Kocbeka. V vsakem primeru sem imel privilegij sedeti z znanimi boemi, tako skopskimi kot beograjskimi.
In ste vzljubili boemstvo?Absolutno. Tudi moj beograjski profesor montaže Bapac je rekel, da se filmi ne montirajo samo za montažno, ampak tudi še za kako drugo mizo.
Ljudje smo glede filmske montaže bolj ali manj nevedni, je pa zanimiv podatek, da so bili za montažo z oskarjem nagrajeni vedno montažerji, ki so montirali uspešne filme. Dobre montaže v slabem filmu se ni opazilo.Če povem ljudsko. Iz pite zlahka narediš drek, ne moreš pa iz dreka narediti pite. Če imaš slab material, ne moreš narediti dobrega filma, če imaš dober material, ga pa lahko z montažo pokvariš.
Kaj je bil prvi primer montaže, ki vas je fasciniral?Film Divja horda.
Sploh se da dobiti občutek, da so vojni in akcijski filmi za montažerja hvaležen material?To je hollywoodski pogled, vprašanje tisoče kadrov, kar je sicer fizična montaža, dejansko je pa montaža stil pisanja. Odločitev za to, ali boš izbral kratke ali dolge stavke.
Ali montirate sami,brez navzočnosti režiserja?Dokumentarnih filmov ne moreš montirati sam, igrane pa najraje zmontiram sam, potem pa to prvo različico pokažem režiserju, s katerim jo skupaj dodelava. Sam nikdar ne berem scenarijev in torej, ko se lotim montiranja, ne poznam zgodbe. Izhajam izključno iz tega, kar sporočajo posneti kadri. Na tak način nisem obremenjen z zgodbo. Kar je posneto, praviloma nikdar ni isto, kot je napisano v scenariju ali knjigi. Samo to, kar je posneto, pa je lahko material za film. S posnetimi kadri se zgodba piše ponovno.
Režiserji filme dostikrat montirajo tudi sami. Kaj pa obrnjeno. Da se montažer prelevi v režiserja?Najbolj znan primer je Alfred Hitchcock, on je bil najprej montažer. Veliko je tudi igralcev, ki so postali režiserji. Največja umetnost filmskega režiserja je, da nabere dobro ekipo. Dobre sodelavce. Če mu to uspe, mu ni treba delati veliko.
Značilnost slovenskega filma so dolgi kadri. Kadri, ki naj bi imeli neko težo, se pa prej zdijo zapravljanje filmskega traku. Zakaj je tako?Da gledalec vmes kontemplira. To je pač ta estetika. Dolg kader ni nujno slab, če obstaja montaža znotraj kadra. Kakršen koli kader že je, dolg ali kratek, bi gledalec moral čutiti emocije, vendar se bojim, da jih ne. Nasploh so dolgi kadri značilni za evropski film, vendar pa je v dosti primerih dialoga preveč, dostikrat so plani preširoki, tudi preveč osvetljeni, zato je vse skupaj frigidno. Važne so zgodbe in pogrešam zgodbe, ki bi imele podzgodbe. Pri nas prevladujejo enosmerne zgodbe. Ni stranskih privozov in izvozov.
Kaj se vam zdi omembe vreden erotični prizor iz slovenskega filma?Rad imam prizore iz črnega vala. Živojin Pavlović ima v filmu Nasvidenje v naslednji vojni prizor med partizanom in domačinko izza škafa, v katerem je nekaj mesila.
Kako razlagate vzpon dokumentarnega filma v odnosu do igranega?Ker je cenejši.
Tudi manj domišljije je potrebno, bi dejal.Na neki način da, čeprav ni nujno. Stari jugoslovanski dokumentarci so imeli več asociacij. Verjetno tudi zato, ker se je marsikaj reklo med vrsticami. Danes so dokumentarci bolj neposredni, vseeno pa ne spodbujajo toliko k razmišljanju, kot so dokumentarci nekoč. Pač značilnost kapitalizma. Lahko rečeš malodane vse, redko kdo te pa sliši.
Kdo je najboljši jugoslovanski montažer?Najboljši mrtvi montažer je Vuksan Lukovac, človek, ki sem ga videl montirati štiri filme naenkrat. Ob pomoči asistentov seveda. Nosil je jahalne škornje, pil viski in ni bil nikdar pijan.
Kaj znanega je montiral? Sutjesko?Mislim, da tudi Sutjesko. Zdaj za Majdo Širca montiram materiale Jožeta Pogačnika iz 70. let, ki so bili v bunkerju. Samo en del je zmontiran in to je tedaj naredil Lukovac. V veliko čast mi je, da sem jaz ta, ki mu je to delo zaupano.
