Filmi zaradi koronskega kinografskega mrka še vedno prihajajo na spored z zamudo. Med njimi je tudi francoska komedija Triumf (Un triomphe, 2020) režiserja in igralca Emmanuela Courcola, ki je bila že leta 2020 premierno prikazana v uradnem programu festivala v Cannesu in istega leta prejela nagrado Evropske filmske akademije za najboljšo komedijo. Z resničnimi dogodki navdihnjena zgodba govori o igralcu Étiennu, ki v pomanjkanju kariernih izzivov na prigovarjanje uspešnejšega igralskega kolega sprejme delo mentorja zaporniške gledališke delavnice. Ker je Étienne zaradi svoje ustvarjalne stagnacije tudi sam zafrustriran in lačen priznanja javnosti, se zlahka poistoveti s svojo novo gledališko družino, slikovito skupinico petih zapornikov, ki jo sestavljajo manični, impulzivni Jordan, nežni velikan Alex, po ženi hrepeneči Patrick, priseljenec Moussa in Étiennov največji tekmec Kamel, alfa samec, ki vseskozi ogroža Étiennovo pozicijo vodje zaporniškega tropa. Med pogovori z zaporniki, katerih eksistenca je zreducirana na razmišljanje o tem, kako se čim manj boleče pretolči čez dan, Étienna trkne preblisk, da ni idealnejšega komada zanje, kot je Beckettov Čakajoč Godota. Prepričan je, da ga bodo oni razumeli kot nihče drug in ga bodo zato zmožni tako tudi odigrati, kar utegne tudi njemu prinesti nekaj tako želene družbene veljave. Zato napne vse sile in pri vodstvu zapora za svojo gledališko skupino izprosi vrsto bonitet – vaje bodo imeli v pravem gledališču, kjer bodo tudi odigrali premiero, odprto za javnost, ter tako širnemu svetu pokazali, da niso zgube, za kakršne jih imajo. Načrt mu dobro uspeva, vse dokler ga zaporniki ne presenetijo s potezo, ki ga prisili, da se tudi on sooči s svojimi strahovi.
Triumf je film za široko občinstvo. Zabaven, simpatičen, a tudi zelo predvidljiv, s klasično dramaturgijo idealističnega junaka, ki mora na poti proti cilju premagati mnoge ovire, od pobalinskih impulzov in popolne amaterskosti igralcev v ekipi do sumničavosti oseb na položajih, ki držijo v rokah usodo zapornikov. Film, ki vas iz kinodvorane pospremi spočite in s prijetnim občutkom v drobovju. Težko bi v njem našli kak poseben avtorski pečat, odlikujeta pa ga človečnost, s katero se približa svojim osrednjim likom, in način, kako umetnost predstavi kot sredstvo, ki pomaga človeku razumeti samega sebe, spoznati lastne potenciale, se tvorno vključiti v skupino in v njej delati za skupni cilj.
Umetniško udejstvovanje tu postane sredstvo osebne in socialne rehabilitacije. Étiennov as v rokavu je spoštovanje, dejstvo, da na svoje varovance ne gleda kot na polpismene bebčke, ki s sodelovanjem v gledališki skupini le preganjajo dolgčas, ampak zares zaupa v njihove sposobnosti, z njimi dela kot s profesionalnimi igralci in od njih tudi veliko zahteva. Morda je njegov osebni motiv v osnovi sebičen, saj se na začetku zdi, da mu gre predvsem za to, da se sam dokaže svetu, a stranski produkt njegove sle po uspehu je zgodba o tovarištvu in samozaupanju, ki zna kljub svoji klišejskosti tudi navdihniti.
