Agatha nikoli ni imela ne moža ne otrok, zato je vso svojo skrb usmerila v bujni družinski vrt, ki ga še danes obdeluje povsem sama. Uporablja lastna, od svojih prednikov podedovana semena, ki jih vsako leto znova skrbno shrani za naslednjo sezono, je mojstrica recikliranja, ki vsako stvar uporabi znova in znova, in sveto verjame, da ni stvari na tem svetu, ki je ne bi bilo mogoče popraviti z lepilnim trakom. Narava je njena učiteljica in, sodeč po njeni živahni, pisani garderobi, očitno tudi stilistka. Film ima zaradi analogne tehnologije in sijoče fotografije starosvetsko, zemeljsko teksturo, na pripovedni ravni pa je v celoti prepojen z nekakšno samoumevnostjo.
Agathini dnevi potekajo skoraj ritualno – natanko ve, kaj je treba na določen dan postoriti na vrtu, zato preprosto zavrti kolesje vsakdanjih opravil in sledi ustaljenemu ritmu, kot da se sploh ne bi dalo živeti kako drugače. Obenem pa film osvetli tudi neko drugo vrsto samoumevnosti: natančno popiše ogromno količino dela, ki ga Agatha vloži v skrb za svoje zeleno kraljestvo in bi po vsej verjetnosti, kot večina skrbstvenega dela, ostalo spregledano, če ga Atkinsova ne bi tako skrbno zabeležila. Agatin almanah bo tako skupaj z nešteto prešitimi odejami, ki jih je Agatha skozi leta sešila za svoje bližnje, postal dragocen dokument družinske zapuščine, v današnjem času, ki ga vse bolj preveva nostalgija po preprostem, sonaravnem bivanju, pa deluje tudi kot vir navdiha in zakladnica znanja za sodobne ljubiteljske vrtičkarje.