Režiser Srđan Kovačević se po odličnem prvencu Tovarne delavcem loti še ene navdihujoče zgodbe s področja delavskega samoorganiziranja in vzame v precep fenomen ljubljanske Delavske svetovalnice, katere cilj je opolnomočiti delavce, zlasti gastarbajterje, ki se izgubljajo v slepih pegah novega delovnega okolja, in jim pomagati uveljaviti njihove pravice.
Kovačević se kot muha na zidu stisne med stene domačno nabasane pisarne, v kateri ordinirajo trije predani svetovalci, in v objektiv lovi njihove interakcije s strankami, ki prihajajo k njim po pomoč. Pri tem spoštljivo ohranja distanco do opeharjenih delavcev in le redko pokaže njihove obraze – kadar jih, pa nas vanje vtisnjene stiske le še toliko bolj zabolijo. Težko je gledati strte moške, ki ne morejo zadrževati solza spričo dejstva, da tudi z nečloveškim garanjem ne zmorejo nahraniti svojih otrok. Vendar pa v ospredju Kovačevićevega zanimanja v resnici niso niti delavci niti kritika slovenskega delovnega okolja, ampak je to v prvi vrsti zgodba o trojici, ki se z dušo in srcem zavzema za opeharjene delavce, pri čemer je zelo uspešna, po zaslugi slikovitega lika svetovalca Gorana Zrnića, opremljenega z obilico prostodušnega bosanskega humorja, pa tudi neverjetno duhovita. Če že ne moremo biti ponosni na etiko naših delodajalcev in (ne)učinkovitost nadzora nad spoštovanjem delavnopravne zakonodaje, smo lahko neskončno ponosni na ta domači primer dobre prakse in te tri srčne ljudi, ki vračajo vero v človeštvo. Goran Lukić, Laura Orel in Goran Zrnić delajo tisto, kar je treba storiti, mi pa na njihovem primeru vidimo, kaj se – s pravo podporo – da storiti, tudi ko je vse videti izgubljeno.