Canski filmski festival se po nekaj letih vrača v normalo; s tem ne mislim toliko pokoronskega obdobja, temveč njegovo vrojeno sposobnost, da filmsko umetnost združi s spektaklom in medijskimi smetmi, staro dobro, vedno učinkovito »žuto štampo«, ki svetovno pozornost na visoke obrate požene vsaj mesec dni pred prvimi gosti na rdeči preprogi.
Včasih se zdi, da festivalska direkcija to počne namenoma, sistematično, včasih pa se stvari po srečnem naključju poklopijo. V zelo redkih instancah spremljajoči škandalozni vidik povzame obe paradigmi; v tem primeru dobimo potentno variacijo na Sodomo in Gomoro, ki jo letos pooseblja otvoritveni film Jeanne du Barry režiserke Maïwenn Lo Besco, v katerem naslovno vlogo oportunistične kurtizane, ki se vzpenja po družbeni lestvici, odigra kar režiserka, vlogo Ludvika petnajstega pa nihče drug kot Johnny Depp, malodane naturalizirani Francoz, ki ga imajo na Azurni obali še posebej radi. O medijski odmevnosti Deppovega sodnega procesa ne gre izgubljati besed, tik pred festivalom se mu je pridružila še tožba, ki jo je proti Maïwenn Lo Besco vložil zlasani in popljuvani francoski novinar, žrtev režiserkinega gneva v neki pariški restavraciji.
Ampak posvetimo se uradnemu programu, ki je v tekmo za zlate palme letos pripustil enaindvajset filmov. Atlantska navezava prevladuje tudi letos, ob močni evroameriški zastopanosti je direktor festivala Thierry Frémaux preostanku sveta namenil zgolj štiri mesta; tradicionalno močna Japonska predstavlja dva filma (enega je režiral Wim Wenders), osvežitev sta dva filma s črne celine, ki sta produkcijsko kakopak povezana s Francijo, a se ne bomo pritoževali: tunizijske Olfine hčerke je režirala Kaouther Ben Hania, iz Senegala pa prihaja celo prvenec (redkost tekmovalnega programa) Banel & Adama režiserke Ramate-Toulaye Sy.
Brez postaranih festivalskih tigrov ne gre, v konkurenci je pet nekdanjih zmagovalcev canskega festivala, Nuri Bilge Ceylan (O posušenih tratah), Wim Wenders (Popolni dnevi), Kore-Eda Hirokazu (Pošast), Nanni Moretti (Svetla prihodnost) in Ken Loach (Stari hrast), ki je znova – petič, šestič? – napovedal upokojitev. Če jim prištejemo še Wesa Andersona (Asteroid City), Marca Bellocchia (Ugrabljen), Catherine Breillat (Zadnje poletje), Akija Kaurismäkija (Padlo listje) in Todda Haynesa (Maj december), imamo znova lepo procesijo kanoniziranih avtoric in avtorjev, ki so pisali zgodovino festivala zadnjih štiridesetih let.
Posthumni Godard
Komu bodo šle v roke palme, bo do 27. maja odločala žirija z dvakratnim canskim lavreatom Rubnom Östlundom na čelu. Tekmovalnega značaja (drugega ranga) je zadnja leta tudi sekcija Poseben pogled, vendar se zdi, da tam bolj kot ne vse skupaj teče v prazno, selekcija evidentno stagnira, verjetno tudi zato, ker festival diplomatskim lobijem, ki jim filma ni uspelo spraviti v tekmovalni program, s tem deli tolažilne nagrade. Daleč so časi, ko smo si zmagovalca Posebnega pogleda zares zapomnili; leta 2005, ko je bila nagrada podeljena prvič, jo je za Smrt gospod Lazarescuja, ki je napovedal zmagoviti romunski val, prejel Cristi Puiu.
Cannes seveda ponuja še mnogo več, zunaj konkurence bodo predstavljeni novi filmi Martina Scorseseja, Takeshija Kitana, pa še en Wendersov film, dokumentarec o umetniku Anselmu Kieferju (v 3D-tehniki) in kratkometražni gejevski vestern Pedra Almodóvarja. Štiriurni dokumentarec o Amsterdamu je posnel Steve McQueen, po tridesetletni hibernaciji pa se vrača tudi največji živeči španski cineast Victor Erice. Z Godardovo smrtjo se film ni končal, posthumno bo predstavljen njegov dvajsetminutni eksperiment z naslovom Lažne vojne: napovednik za nikoli posneti film.
