Film, ki ga je navdihnilo avtorjevo domače Zasavje, se je po lanski svetovni premieri na nemškem festivalu Cottbus in nedavno osvojeni srebrni zvezdi za najboljšega režiserja na skopskem festivalu Cinedays, končno predstavil tudi domačemu občinstvu. To ga je sprejelo s toplim aplavzom in razposajenim smehom.
Smeh je izbruhnil že ob uvodnih prizorih: odhod z avtobusne postaje in skupinska fotografija za spomin – zdaj pa vsi skupaj: »Špriiiiiicer!« Tako povedno se začne živahno potovanje zagorskega pihalnega orkestra v avstrijsko pobrateno mesto na festival pihalnih godb. Z njim režiser Matevž Luzar odkriva precej klasično podobo Slovenca – ne tistega, ki smuča, kot se pošalita protagonista ob preigravanju nacionalnih stereotipov –, temveč tistega, ki klobaso in kislo zelje željno poplakne z ogromno »kriglo« piva in veselo godbo. To pa, kot po prekrokanem večeru ugotovi avstrijski gostitelj Alois, niti ni tako daleč od njihovega značaja: »Tile Slovenci pa se znajo zabavati,« pravi svoji skeptični ženi, ki je v goste pričakovala dve dekleti in ne dveh zaraščenih moških s trebuhom in štorastim nasmehom – škatlice z nakitom je raje hitro pospravila nekam stran pred tujci, za vsak slučaj.
Če je Darko Sinko v filmu Inventura (2021) razgradil stereotipno podobo »pridnega Slovenčka«, polikanega malomeščana z barvno paleto nevpadljivo spranih odtenkov, je Luzar s črno-belo estetiko direktorja fotografije Simona Tanška formuliral njegovo klasično »nasprotje« s periferije – nič manj stereotipiziranega slovenskega podeželja, kjer se tovarniški dolgčas nizkih socialističnih blokovskih naselij preganja z amaterskimi kulturnimi dogodki, alkoholom in balkanjado v nočnih klubih.
Klasični liki
Z orkestrom režiser predstavi vrsto precej klasičnih in predvidljivih likov: debelušne veseljake, skrivne ljubimce in ljubimke, ki si – daleč od srca, daleč od oči – dajo duška, zdolgočasene in nad galonami alkohola ter poceni šalami nenavdušene najstnike, skozi lika voznikov pa klasičen preračunljiv značaj malega človeka: medtem ko poskuša previden in tih mladi začetnik navdušiti glasnega in orkestra vajenega starejšega kolega, ta na njegov račun ne okleva pri skrbi za svojo dobrobit. A kljub temu da liki ne uspejo izstopiti iz svojega stereotipa, uspe režiserju ujeti naravno iskrico ensembla – ta je v večini sestavljen iz naturščikov, torej resničnih članic in članov Pihalnega orkestra SVEA Zagorje. Poleg njih nastopajo v vodilnih vlogah profesionalni igralci in igralke: Gregor Čušin, Jernej Kogovšek, Gregor Zorc, Gaber K. Trseglav, Vesna Pernarčič, Ana Facchini, Mateja Pucko, Mojca Funkl,
Marinka Štern idr., s katerimi Luzar drži glavne niti zgodbe. Nekajdnevno potovanje orkestra v časovnih ponovitvah in preskokih spremljamo skozi oči več protagonistov, ki pripoved osvetljujejo v različnih tonih, čustvenih poudarkih in formatih.
Pri tem je celo najbolj zanimiva prav stranska zgodba – kasneje v filmu se ponovno pojavi uvodna perspektiva fotografa, ki po skupinskem fotografiranju orkestra svoj objektiv usmeri v ženske, ki ostanejo doma. Če najprej deluje, da bo preko njihove zgodbe za tovarniškim tekočim trakom črno-bela fotografija zgolj poudarila dolgočasno sivino vsakdana, gledalca te klasično »pridne« in »tečne« žene zvečer »klasično« presenetijo. Kot razbrzdane mladenke podoživijo svobodo, ki so jo bile – kot se same nasmejijo – nazadnje morda deležne v davnih srednješolskih letih. Večer se, kot je običajno za take večere, konča nespektakularno in z zasuki, ki se opitim nočnim pogledom morda zdijo dramatični, pravzaprav pa bolj banalni niti ne bi mogli biti. Verjetno bodo, podobno kot »podvigi« njihovih partnerjev v avstrijskem mestecu, ostali zamolčani in nerazrešeni.
Tako je še najbolj natančen prav prikaz medsebojnih odnosov, ki se kaže v podtonu filmskih podob: oče in hči, brat in sestra, sodelavca, prijatelja, mož in žena so postavljeni v situacije, v katerih vsi povrsti tako ali drugače (predvsem pa zaradi alkoholne meglice in razbrzdane sproščenosti) drug drugega zalotijo s spuščeno masko in so morda prisiljeni videti tisto, česar niso hoteli. A nezmožnost pogovora tudi te nastavke velikih tragedij malega človeka kmalu potisne v banalnost vsakdana, ki ga na poti domov orkester ponovno pospremi s pesmijo in aplavzom za voznika.
