Takrat je bil svet v ruševinah. Le nekaj dni pred njegovim rojstvom so ZDA nad Japonsko odvrgle atomski bombi. Njegov rodni Düsseldorfu je bil ruševinah. In morda so prav te ruševine v njegovih prvih letih življenja oblikovale njegov pogled za veliko v malem in posebna mesta.
Wenders danes velja za režiserja in filmskega strokovnjaka, v katerih imajo kraji pomembno vlogo, kar nakazujejo že naslovi njegovih najbolj znanih filmov, kot sta Pariz, Teksas ali Nebo nad Berlinom.
S snemanjem filmov je kljub svoji starosti še vedno polno zaposlen. Prihodnje leto naj bi v kinematografe prišel njegov naslednji film, dokumentarni film v 3D tehniki o svetovno znanem švicarskem arhitektu Petru Zumthoru. Lani so mu njegovi Popolni dnevi prinesli novo nominacijo za oskarja. Nedavno je za nemško zunanje ministrstvo tudi posnel kratki film z naslovom Schlüssel der Freiheit (Ključ svobode) o koncu vojne v Evropi.
V mladosti si je sprva želel, da bi postal slikar. Prve slike, ki jih je videl, so bile umetniške reprodukcije Vincenta van Gogha in Jean-Baptista Camilla Corota. Kmalu je začel risati tudi sam. Kot študent se je sprva vpisal na medicino in filozofijo, a je leta 1966 študij prekinil in odšel v Pariz z željo, da bi postal slikar. A kmalu je zanj v mestu luči najpomembnejši kraj postala Francoska kinoteka, kjer so predvajali filmske klasike. Wenders naj bi si v letu dni takrat ogledal več kot tisoč filmov.
Od sredine 90. let se je Wenders uveljavil kot režiser dokumentarnih filmov, med katerimi so najbolj znani Buena Vista Social Club (1999), Pina (2011) in Sol zemlje (2014), ki so mu prav tako prinesli nominacijo za oskarja.
