Ko se Tom v uvodni sekvenci filma Otoki nemškega režiserja Jana Oleja Gersterja zbudi na peščeni sipini puščave, s kljuvajočo glavo, od jutranjega sonca ožgano glavo in brez spomina, kako je prišel tja, hitro postane jasno, da tenisač, ki je imel nekoč potencial postati eden izmed velikih, danes samo še cele noči golta vodko in tekilo, vsako jutro zamuja v službo ter se nato z razbolelo glavo komaj prebije čez dan, dokler zvečer celotnega poteka dogodkov ne ponovi.
Zdi se, kot da je ujet v nekakšno samodestruktivno različico Neskončnega dne (Groundhog Day, 1993), ki bi kakšnemu študentskemu brucu morda začasno še lahko predstavljala nebesa, a se kmalu razvije v cikel svojevrstnega pekla, v katerem njegovo življenje postane izpraznjeno vsakršne intime, prijateljstev in pristnih medčloveških stikov. Na otoku, kjer se v bližini hotelskega letovišča raztezajo puščavska praznina, neskončen ocean in vulkan, ki lahko vsak trenutek izbruhne, se njegovo življenje tako hitro izriše v izolirano in samotno praznino nekoga, ki se skozi življenje premika brez vsakršne odgovornosti, motivacije in cilja.
A ko neko jutro do njega pristopi družina Maguire, privlačna Anne in arogantni Dave, ki želita zakupiti privatne ure tenisa za svojega sedemletnega sina, se v Tomu nekaj premakne. Nikakor se ne more znebiti občutka, da je Anne že nekje srečal, mali Anton se hitro izkaže za naravni teniški talent in Tom nenadoma odpoveduje druge teniške ure, da bi družini razkazal svoje najljubše kotičke otoka, od restavracij, plaž in skalnatih jam do družabnega večera pri enih svojih redkih prijateljev, ostarelem maroškem paru, ki se namerava kmalu upokojiti in vrniti v rodno Casablanco. Njegov vzgib, zakaj neznani družini nenadoma prilagaja svoj čas ter jim kot turistični vodič razkazuje naravne znamenitosti, ostaja nedefiniran in nejasen, ob čemer izvrstna, zlovešča glasba Dasche Dauenhauer ves čas tiho gradi suspenz in tesnobno pričakovanje, da bo šlo v nekem trenutku nekaj narobe.
Ko Dave v pijanem deliriju čez noč izgine in se v naslednjih dneh okoli obale postopoma začnejo pojavljati njegove stvari, se film tako postopoma izriše v precizen psihološki noir triler, ki ga podpisuje tudi nedavno preminuli slovenski scenarist Blaž Kutin. Vplete se policija, Anne se prične obnašati vedno bolj nenavadno in sumljivo, Tom pa se med zapletanjem v zanke laži, nezaupanja in nezadovoljstva, ki je več kot očitno tlelo med zakonskim parom, še vedno ne more otresti občutka, da jo od nekod že dlje časa pozna. Sta se morda srečala že prej – na tem istem otoku, kjer se po prekrokanih nočeh redno zbuja z ženskami, katerih imen in obrazov si nikoli ne zapomni?
Otoki so tiho tleči triler, ki nam ne poda nobenih odgovorov o tem, pred čim beži Tom, da se nikoli ne vrne z otoka, po katerem tava z brezciljnostjo v časovno zanko ujetega večnega študenta. Ali o tem, kakšno je bilo življenje Anne in Dava, preden sta si za počitniško destinacijo izbrala ravno ta otok, na katerem lava v kraterju vulkana brbota z enako nepredvidljivostjo, s kakršno na plan vznikajo njuna potlačena čustva, vselej le en koktajl, steklenico vodke ali črtico kokaina proč od tega, da v polnem zamahu izbruhnejo in požgejo okolico. Ob čemer gre bolj kot o izginotju ali morebitnem zločinu za film o odtujenosti sodobnih odnosov, v katerih se prav vsi, naj bodo mimobežni znanci, sodelavci ali zakonski partnerji, počutijo kot otok zase.
Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom Vrnitev filmske kritike v dnevno časopisje, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.