Vojno skušal preprečiti z dialogom

Premierno so Ramljakovega Mirovnika predvajali lani na festivalu dokumentarnega filma ZagrebDox, nato je prejel veliko zlato areno za najboljši film v Pulju, vrteli so ga tudi po hrvaških kinematografih, a ko je postal tarča protestov številnih veteranskih združenj, so ga s sporeda umaknili. Film je na svojo pot krenil tudi v tujino, mednarodna premiera je bila oktobra lani na festivalu DOK Leipzig, kjer je osvojil glavno nagrado, zlatega goloba, na več mednarodnih festivalih pa je prejel nagrado občinstva. Medtem so se doma odločili, da ga februarja letos vendarle zavrtijo na HRT, po ogledu vsesplošne hrvaške javnosti pa je film poleg pohval doživel tudi pogrom (kar nekaj ustvarjalcev filma je prejelo grožnje).

Režiser je povedal, da so skušali najprej ustvariti portret, v katerem bi izpostavili lik in delo mirovnika Josipa Reihl-Kira, ki je med naraščajočimi srbsko-hrvaškimi konflikti v začetku devetdesetih 20. stoletja, ko se je hrvaška odcepila od SRFJ, predstavljal glas razuma. A ker je bilo vizualnega gradiva o njem zelo malo, se je potem bolj osredotočil na dogodke in vzdušje nekaj mesecev pred gverilsko zasedbo, v kateri je Reihl-Kir s še tremi sopotniki v avtomobilu v sumljivih okoliščinah izgubil življenje. Gradivo priča o provokacijah in oboroženih spopadih hrvaških paravojaških formacij, ki so nadzor in pravico do ubijanja vzele v svoje roke, se oboroževale, dodatno netile spore v srbskih vaseh po Slavoniji, hkrati pa se zoperstavljale uradni »milici«, ki je imela pooblastila neposredno od vladajoče stranke HDZ in takratnega premierja Franja Tuđmana. Reihl-Kir se je v tej godlji znašel kot mirovni posrednik brez orožja, kar ga je na koncu stalo glavo.

Film je avtor rekonstruiral izključno iz arhivskih posnetkov, ki jih je pridobil iz arhiva HRT ter uradnih dokumentov iz sodnih spisov (začetni kadri so sploh prvič prikazani javnosti, nastali pa so takoj po umoru kakšen kilometer od kraja zločina), zvočno pa ga je prepletel s pričevanji ljudi, ki so poznali Reihl-Kira in so bili neposredno vpleteni v takratne dogodke (njihove vizualne portrete »prilepi« šele ob koncu filma). Čeprav so režiserju kritiki očitali radikalno selekcijo gradiva, film z videodokumenti vendarle ostaja osredotočen na družbeno-zgodovinska dejstva. Scenarij so podpisali novinarja Drago Hedl in Hrvoje Zovko, ki sta dala idejo za film, ter režiser Ramljak.

Manipulativno ozračje

Film jasno identificira morilca, to je Antun Gudelj, pripadnik hrvaških paravojaških formacij, ki pa morda ni dobil neposrednega ukaza od koga, temveč je to dejanje storil sam, a v pregretem ozračju, kjer je bilo dovoljeno vse, tudi klanje, in ga je manipulativno ustvarjal glavni organizator hrvaške vojne propagande Branimir Glavaš, čigar ambicija je bila postati »gospodar vojne« v Slavoniji. Žal je bil Glavaš koristen tudi vladajoči stranki HDZ, ker ji je prinašal glasove in podporo pred bližajočimi volitvami. Glavaš je znal ustvariti konflikt tam, kjer ga ni bilo, hkrati pa je aktivno lobiral proti Reihl-Kiru, poštenemu in delavnemu človeku, ki pa je vztrajal: »Dokler sem načelnik Policijske uprave Osijek-Baranja, na tem območju ne bo vojne med Srbi in Hrvati.«

Reihl-Kir si je ves čas prizadeval za pomiritev konfliktov, radi so ga imeli tako Hrvati kot Srbi, vendar je danes njegov lik pozabljen v javnem spominu zaradi »politične korektnosti« oziroma še vedno močnega vpliva HDZ in narodnih herojev (Glavaš še vedno ni pravnomočno obsojen, medtem ko je Gudelj, ki je najprej pobegnil v tujino, dvajsetletno zaporno kazen vendarle odsedel). In tudi ozadje Reihl-Kirovega umora po več kot tridesetih letih še vedno ni povsem razjasnjeno. Film med drugim zastavi vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi ljudem, kot je bil Kir, vendarle uspelo s svojimi pogajanji preprečiti celo vojno. Tega se ne da trditi z gotovostjo, zagotovo pa bi bilo lahko manj prelite krvi. Film ruši črno-belo sliko hrvaškega osamosvajanja.