Bosanska režiserka Jasmila Žbanić pa se je podpisala že pod več filmov, Blum – Gospodarji svoje bodočnosti (2024) pa je njen prvi celovečerni dokumentarec, za katerega je skupaj z Zoranom Solomunom napisala tudi scenarij. Film je bosanski kandidat za oskarja. Zgodba riše portret Emerika Bluma, vizionarskega industrijskega menedžerja judovskega rodu, ki se je rodil v Sarajevu, preživel holokavst in več taborišč, po drugi svetovni vojni pa v razrušeni Bosni ustvaril podjetje Energoinvest tako rekoč iz nič, vse do številnih odvodnih tovarn po vsej Jugoslaviji in tudi po vsem svetu.
V osemdesetih letih so zaposlovali že več deset tisoč ljudi, poslovali v 70 državah in zmagovali na največjih mednarodnih projektih, od Kitajske, Iraka do ZDA. Ukvarjali so se z elektroindustrijo, gradnjo elektrarn, naftno in plinsko infrastrukturo, daljnovodi, industrijskim inženiringom, pa tudi novimi tehnologijami; že leta 1972 so se denimo znotraj podjetja pogovarjali prek elektronske pošte.
Blum je zagovarjal model, ki je bil v jugoslovanskem sistemu precej unikaten: močno delavsko samoupravljanje, relativno velika avtonomija menedžmenta ter agresiven izvoz in globalna širitev. Pri tem je tuje investitorje iz zahodnih držav najbolj presenečalo dejstvo, kako zaposleni suvereno sodelujejo pri upravljanju in delitvi dobička. Direktor je našel tržne niše v socialističnem sistemu, imel pa je tudi izjemen čut za delavca in človeka, ki ga ni razumel kot podrejenega, temveč je poskrbel za vse, kar je v življenju potreboval (zastonjska letovanja, stanovanja, zdravstvena oskrba …). Hkrati je letno podeljeval več tisoč štipendij, tudi za doktorske študije v ZDA, kar ni bilo poceni, tako da je ves čas vlagal v kader, ki se je potem tudi vračal. Imeli so kar enajst lastnih raziskovalnih inštitutov, kjer so razvijali lastne modele. Kljub ogromnemu zaslužku je ves čas vlagal sredstva nazaj v podjetje, sam pa je imel še štirikrat višjo plačo od njihovega vratarja.
Kombinacija socializma in kapitalizma
Njegov ekonomski eksperiment je bil unikum v jugoslovanskem prostoru, režiserka pa se v filmu sprašuje, ali je tak model delavskega samoupravljanja pravzaprav ponudil alternativno pot med kapitalizmom in državnim socializmom, ki bi lahko funkcioniral tudi danes. Nanj ne odgovori povsem, kajti na eni strani piše hvalnico Blumu in Energoinvestu pa tudi obdobju Titove vladavine (sama je pozneje povedala, da so skušali najti tudi kakšno temno plat, pa je niso), ne uspe pa ji reflektirati vprašanja jugoslovanstva ali vojne iz polpretekle zgodovine, ki je v večletnem strelskem obleganju Sarajeva, za čimer je stala srbska vojska, ne nazadnje požgala tudi simbol Energoinvesta, osrednjo poslovno zgradbo.
Blum je bil med letoma 1981 in 1983 tudi župan Sarajeva in tisti, ki je držal roko nad organizacijo zimskih olimpijskih iger leta 1984. Takrat je bil že bolan, a si Sarajevčani brez njega enostavno niso mogli zamisliti tako velikega projekta na svetovni ravni. Umrl je v letu olimpijskih iger ter kar nekaj let prej, preden bi bil priča vojne v BiH, ki je uničila vse, kar je ustvaril.
A pričevalci trdijo, da bi zagotovo ponovno vse postavil na noge, iz nič, kot je to vedno počel. Zagnanost, da se človek nikoli ne sme predati, je očitno pridobil s taboriščno izkušnjo, kjer mu je edinemu iz družine uspelo pobegniti in preživeti. Film je na eni strani intimen portret, na drugi pa pomemben in mestoma duhovit dokument industrijske zgodovine Jugoslavije.