Hollywood nikoli prej in nikoli pozneje ni videl česa takega, kot je bil začetek kariere Orsona Wellesa. Ko je pri petindvajsetih letih režiral svoj prvi celovečerni film Državljan Kane, je bil že legendarni čudežni deček, ki je povzročil pretres na newyorških gledaliških odrih in šokiral poslušalce z radijskimi igrami – na primer z Vojno svetov iz leta 1938, zaradi katere so nekateri verjeli, da so ZDA napadli nezemljani.
S prvencem, v katerem je odigral tudi glavno vlogo in zanj napisal scenarij, je upravičil svoj sloves. Film o vzponu in padcu medijskega mogotca je bil nominiran za devet oskarjev, a je – verjetno predvsem zaradi nevoščljivosti takratne filmske elite – prejel le enega. Pozneje je ugled filma le še rasel; po drugi svetovni vojni se je pogosteje kot kateri koli drug znašel na prvem mestu lestvic najboljših filmov vseh časov.
Po isti pogodbi kot Državljan Kane je Orson Welles za studio RKO posnel še film Veličastni Ambersonovi, ki temelji na istoimenskem romanu avtorja Bootha Tarkingtona. Film govori o premožni in vplivni družini z ameriškega Srednjega zahoda, katere člani se ne zmorejo prilagoditi družbenim in ekonomskim spremembam na začetku 20. stoletja ter postopoma propadejo.
Čeprav je šlo za manj oseben projekt kot pri Državljanu Kanu, je Welles vedno trdil, da so bili Ambersonovi – takšni, kot jih je posnel in zmontiral v prvotni različici – njegov daleč najboljši film. Žal pa ga je videlo le malo ljudi in tistim, ki so si ga ogledali, nikakor ni bil všeč.
Film je bil končan nekaj tednov po vstopu ZDA v drugo svetovno vojno. Njegova melanholična tematika je bila v popolnem nasprotju z domoljubno vročico, v kateri so se nenadoma znašle Združene države. Odzivi s testnih projekcij so bili porazni.
Welles je medtem dobil nove naloge: ameriška vlada ga je zadolžila za snemanje kratkega propagandnega filma o sodelovanju med ZDA in državami Latinske Amerike, zato je odpotoval v Brazilijo. V Riu de Janeiru se je po pripovedovanjih odločno zabaval in se le skrajno nerad odzival na klice iz studia.
Vodstvo studia RKO je medtem film povsem razrezalo. Studijski montažerji so predrugačili številne prizore in tragičen konec spremenili v srečnega. Na tleh montažne sobe je ostalo približno 43 minut Wellesovega materiala, posnetke pa so uničili – domnevno zato, da bi prihranili prostor v skladišču (celuloidni trakovi tistega časa so bili izjemno vnetljivi, zato jih je bilo treba hraniti v posebnih ognjevarnih objektih).
Welles je bil tako pretresen, da je pozneje potožil: »Uničili so Ambersonove in to je uničilo mene.« Film še vedno velja za mojstrovino in je cenjen zaradi inovativne vizualne zasnove, izgubljena Wellesova različica pa je postala sveti gral ljubiteljev filmske umetnosti – tisti veliki »kaj bi lahko bilo«.
Film je obsedal številne Wellesove občudovalce, med drugimi režiserja Petra Bogdanovicha in Williama Friedkina. Obstaja zelo obsežna dokumentacija o tem, kakšna naj bi bila prvotna različica, kar je služilo tudi kot podlaga za poskus rekonstrukcije iz leta 2002, ki pa velja za precej neposrečeno.
Zadnji v vrsti tistih, ki poskušajo obuditi izgubljeno Wellesovo mojstrovino, je režiser Brian Rose. Ta je posamezne prizore ljubiteljsko poskušal obnoviti že pred leti, zdaj pa ga je najel studio Fable, specializiran za uporabo umetne inteligence pri filmskem ustvarjanju.
Studio Fable poskuša film rekonstruirati z mešanico vseh tehnologij, ki so danes na voljo. Umetna inteligenca bo ustvarila končne podobe, pri tem pa jo bodo usmerjali tako ohranjeni posnetki s prvotnimi igralci kot tudi novi prizori, ki jih trenutno snemajo. Ustvarjalci bodo nato s pomočjo umetne inteligence podobe in glasove današnjih igralcev zamenjali s tistimi iz leta 1942.
Projekt je med predanimi Wellesovimi oboževalci sprožil mešane odzive. Sprašujejo se, ali lahko umetna inteligenca sploh poustvari umetniško delo, ki so ga tako močno zaznamovale takratne tehnične omejitve. Wellesov izjemni prispevek k filmu je bil prav v preizkušanju meja takratnih kamer, s čimer je uveljavil bolj dinamično kadriranje in montažo – vendar so bili ti prijemi vedno organski in v službi pripovedi.
Studio je ustanovil in ga za zdaj tudi financira Edward Saatchi, sin britanskega oglaševalskega magnata Mauricea Saatchija, ki se je prej ukvarjal s filmi za očala za navidezno resničnost. Saatchi še ni pridobil avtorskih pravic za film, zato dokončanega dela ne bi smeli javno predvajati. Kot zagotavlja, pogovori s studiem Warner Bros. in Wellesovimi dediči že potekajo.